V Dolomitih
Cilenšek, Fr. Jesih
Tri Zinne
Seznanila sva se pred nekaj leti na Montažu ter že precej takrat sklenila napraviti ob prvi priliki skupno kako večjo turo. Odločila sva se za divje razorane Dolomite. Po nekoliko kratnem dopisovanju sva sestavila natančen načrt za obisk Velike Zinne (3003 m), Monte Cristalla (3199 m) in Marmolate (3345 m). Poleg cepinov in dobro okovanih črevljev sva si oskrbela še močno 25 m dolgo vrv, prave tirolske dereze, plezalke, lahke črevlje za hojo po dolinah, zemljevide in tudi majhno lekarno.
Po dogovoru se snideva dne 20. julija lanskega leta po polnoči v Beljaku, kjer si zagotoviva nemoteno posest vagonskega oddelka in si naročiva tovariša Morfeja. V njegovi družbi sem obletel vse naše planinske koče; kar vstopi sprevodnik z opombo, da se bližamo najini postaji. »Jnnichen!« zavpijem, da je sladko še speči tovariš kar skočil na noge. Oprtava si dokaj težka nahrbtnika ter izstopiva. Otreseva se sitnih izvoščkov in jo mahneva v mesto, v ta srednje velik kup deloma starodavnih hiš, brez vsakih znamenitosti.
Brez dogovora vstopiva v samostanko cerkev, kjer se je ravnokar brala sv. maša. Mene duhovnika in morda tudi tovariša je gnala v cerkev želja, da se priporočiva za srečno potovanje. Nato kreneva v najboljši hotel »Schwarzer Adler«, v prepričanju, da je na potovanju najboljše posluževati se gostilen prve vrste; morda plačaš malo več, a si zato boljše postrežen. Nisva se varala.
V Dolomitih.
Po zajtrku odideva ob južni strani železnice proti zahodu k izviru Drave. Prijetno zaznamovana steza naju pripelje v dobre pol do tablice «Drauursprung«. A pravi izvirek mogočne reke to ni; visoko navzdol dere mali potoček; nekaj časa plezava kvišku, a do pravega izvirka nisva prišla; bo že tam nekje pod »Neunerjem« (2566 m) na katerega ne rineva, ker ga nimava v načrtu ; vrneva se torej v Jnnichen. Da bi hodila lažja v gore, dala sva si še porezati lase do kože. Vstopiva še v prodajalno tobaka in neizogibnih razglednic. Ljubeznivo tirolsko dekle nama veselo postreže. Ko bi ne bilo žvrgolelo nemško, bi mislila, da sva kje na Gorenjskem. Ob mizi pred gostilno napiševa par razglednic, okrepčava se še z dobrim kosilom ter jo ob 11. uri dopoldne udariva ob cesti proti Sextenu; le težka nahrbtnika nama nekoliko pačita dobro voljo. Čez dobre pol ure sva pri vhodu v romantično Innerfeldsko dolino. Na levo zagledava velike žage ob lxenskem potoku, a tudi tablo z markacijo na »Drei Zinnen« kočo. Lepa steza vodi po zelenih traviščih v senci redko stoječih macesnov, skozi katere občudujeva kraljico sekstenskih Dolomitov, divje razrito Dreischusterspitze (3162 m).
V poldrugi uri sva na popolno ravnem travniku Hochgriesel (1617 m), kjer stoji ob levi strani pota pastirska koča. Vsled osemdnevnega dežja je travnik podoben malemu jezeru ; treba ga je skozi grmičje na levo obiti. Ta pot je bila tem bolj sitna, ker se je začel dež še enkrat poslavljati. Precej mokra sva obžalovala, da nisva vedrila v pastirski bajti. Toda kmalu sva pri drugi pastirski bajti, zvani »Untere Hütte« (1643 m). Krepek Tirolec, ki je v bližini kosil travo, nama postreže s svežim mlekom ; midva pa bratsko deliva z njim pečenega piščanca in kos svinjske krače. Zunaj je deževalo, mi pa smo sedeli tesno krog majhnega ognjišča, se menili prav po domače, zraven tudi kadili in nosljali. Mož naju je zagotavljal, da ima v ogromni tobatijeri posebno finega in dišečega, ker je dal »ruse« vanj. Kaj? Ščurke? Tega pa ne! Šele potem, ko nama je mož razložil, da je dal v tobak »ruzen«, t. j. rože, nikakor pa »rusen«, t. j. ščurke, sva se vdala njegovi prijazni ponudbi.
Vtem je solnce zopet zasijalo in midva vzameva slovo od prijaznega možiceljna, ki požlahtnuje svoj tobak z »rusen«. Pred nama se mogočno dviga 2490 m visoki Morgenkotel, kakor bi nama hotel zapreti daljnjo pot; na desno se pride na Wildgrabenjoch (2296 tn), midva pa kreneva na levo, črez precej od dežja narasli potok. Ker je brv odneslo, zlezeva nekoliko višje ter po gladkih in mokrih skalah previdno prekoračiva precej globoko in deročo vodo. Pot se začne v kratkih ovinkih močno dvigati; prekoračiva divje razoran jarek, nekdanjo strugo, preskočiva zopet tu nekaj manjši ledeno mrzel potok, ter splezava čez strm mel in viseče plošče na obširno skalnato planjavo. Ob desni se dviga 2634 m visoki Schwabenalpenkopfl, podoben velikanski trdnjavi; vrh severozapadnega stolpa štrli kakor tenka ost v sinji zrak. Radi bližajoče se noči pospešiva korake; kmalu sva na sedlu; ob desni in levi se dvigajo velikanske skale, pred seboj pa zagledava prvič Tri Zinne od severa, na las podobne trem širokim ostrim zobom. Nehote nama zastanejo koraki ob mogočni krasoti. Hkrati veselo zavriskava, češ, saj ne more biti več daleč do »Drei Zinnenhütte«. Precej »decrescendo« sva stopicala proti koči, kjer sva ob prijaznem sprejemu in gorkem čaju kmalu pozabila neprijetnosti prvega dneva začete dolge ture.
Dreizinnen koča ima jako ugodno lego na takoimenovanem Toblinger Riedl (2407 m); ob njej se križajo pota proti zahodu v dolino Črne Rienz in Landro, proti severu, oziroma vzhodu na Jnnichen, Sexten in Zsigmondij kočo, ter proti jugu na Misurinsko jezero v Italiji. V najkrajšem času se lahko spleza na celo vrsto ponosnih vrhov. Ni čuda, da je radi tega vedno bolje obiskovana. Prvotna stavba iz leta 1882 je imela samo en edini prostor; vsak čas je bilo treba dozidavati, dokler je niso leta 1907 popolnoma prezidali. Sedaj je koča enonadstropna velika hiša. V pritličju so veliki prijazni gostilniški in kuhinjski prostori, v prvem nadstropju in podstrešju je 20 sob s 40 posteljami; poleg tega so še skupne spalnice. Leta 1907 je imela okrog 2500 obiskovalcev. Oskrbovanje je naravnost izvrstno. Dobi se vse, česar si poželi žejen in lačen hribolazčev želodec, tudi cene niso pretirane. Kot uda S. P. D. sva plačala polovično prenočnino in sva imela prav prijazno sobo z dvema posteljama in s svežim perilom.
V suhem perilu in obuvalu stopiva v prijazno veliko gostilniško sobo. Pri treh mizah je sedelo čez 20 turistov. Ko sva pregnala iz želodca pajke, pregledujeva zapisnik turistov. Zelo se čudiva, da je izmed letošnjih 465 turistov vstopila na Veliko Zinno (3003 m) samo četvorica in na malo Zinno (2881 m) le eden in sicer vsi z vodniki; na zahodno Zinno ni splezal nobeden. Spogledava se in prvikrat se nama dozdeva, da igrava nevarno igro, ker hočeva brez vodnika splezati na Veliko Zinno. Ko pa vpraša bradat turist po najinem vodniku, se mu vendar odreževa, da ga ne potrebujeva. Nato naju marsikatero oko gleda z občudovanjem, morda tudi s pomilovanjem. A kocka je padla.
Ob 8. uri dne 21. julija zapustiva prijazno kočo; v južni smeri korakava po zložni stezi proti Paternskemu sedlu (2450 m). Ne zmeniva se dosti za drzno piramido Paternkofela (2744 m) ob levi strani sedla; najine oči silijo v Tri Zinne ob njegovi desnici. V pol ure obideva južno stran Male Zinne ; v podjedenem njenem masivu shraniva nahrbtnika; le cepina, vrv in plezalke vzameva s seboj. Po jako strmem melu med Malo in Veliko Zinno se dvigava kvišku, dokler ne prideva do dveh parov črevljev in dveh cepinov, odloženih ob navpični steni Velike Zinne. »Aha — nekdo je že pred nama!« modrujeva, toda ne veva, na kateri Zinni. Pazno ogledujeva skoraj navpičen, plitek kamin Velike Zinne — nevajenima pravih pravcatih plezavnih tur, se nama skoraj nemogoče vidi, da sva ob vstopu na njo. Kar zaslišiva glasove, prihajajoče z Male Zinne ; par črnih postav se pojavi visoko nad nama. »Je li tu vstop na Veliko Zinno?« vprašava z močnim glasom, nakar nama odmeva pritrdilo z višine. Zdaj sezujeva težke črevlje ter obujeva plezalke; cepine prisloniva k steni. V kolobar zavito vrv si vrže čez ramo tovariš, ki je prevzel vlogo vodnika.
Previdno in počasi spleza po strmem kaminu navzgor, čez nekaj časa jaz za njim. Šlo je lažje, nego sva preje mislila. V nekaj minutah zavijeva na desno okoli navpičnih skal, potem spet na levo itd. Bogme, predrzno je to plezanje. Ko si čez nekaj časa oddihava ter zreva v globočino, zapazi tovariš pod nama nekoliko bolj na levo rdeč listek. »Nazaj«, zakliče, »morava se držati v smeri te markacije«. Previdno splezava nazaj do široke police ter po njej na levo. Polica postaja vedno ožja — kakor prilepljena se krčevito oprijemljeva le malo nagnjene stene. Naenkrat zmanjka police, in nazaj morava. Sedaj sva bridko obžalovala, da sva se podala na tako nevarno turo brez tujega vodnika, ki bi nama kazal vsaj smer poti.
Naenkrat začujeva pod seboj glasove ; kmalu se prikaže mož, ki vleče za seboj na vrvi bradatega turista. Prosiva ga, da se smeva zadaj pridružiti, da veva približno smer pota. »Da!« odgovori, »a odgovornosti ne prevzamem.« Pustiva ju iti mimo naju ter splezati nekaj višje naprej. Pot nas pelje silno strmo navzgor. Zavijemo na južno steno Velike Zinne. Tu naju tovariš — vodnik šele naveže na vrv. Šele sedaj sva videla, kako vratolomna je pot, ki se začenja. Srce postane čudovito mirno. Sveta tihota nas obdaja; le tu in tam pade kratka opazka vodnika daleč nad nama, ki opozarja svojega turista na trdne skalne oprimke. Naenkrat se nama dozdeva, da smo pri koncu težkega plezanja, kajti pred nami se odpre popolnoma navpična stena. Stenska gladina je kake 4 m široka, a ima nekaj dobrih oprimkov, hujše je bilo tu za noge. Nekajkrat sva visela na rokah ob skali ter z nogami posnemala tikalca na uri. Toda premagala sva to težkočo z dobro zavarovano vrvjo. Visoko nad nami ležeča globel, kjer rado pada kamenje, nam kaže smer ture. Parkrat je treba premagati previseče skale; tovariš se vsak čas ozira na mene, ker sem mu pravil, da mi prve dni rado kljubuje srce. Medtem nas je ovila gosta megla in jelo je snežiti.
Priplezali smo do skoraj najtežje točke cele ture, do strmega kamina, ki se nama je zdel začetkoma kot kaka temna zevajoča pošast. Izginila sta nama vanj prejšnja turista čisto izpred oči. Tovariš je kar najurneje splezal za njima ter opazoval vsak oprijem in najmanjše zarezice. Po obojestranskih, čisto gladko dozdevnih stenah je curljala voda. Ob lepem vremenu tu ni tako hudih težkoč premagati. Ko tovariš še preiskuje, kjer bi se prijel na gladkih stenah, mi naenkrat nekam premišljeno reče: »Veste kaj, g. tovariš, bilo bi najbolje, da me tu počakate! Jaz plezam sam — ker z vrvjo ne morem prevzeti za oba odgovornosti.« Nič mu ne odgovorim, samo pogledal sem ga tako, da je kar obmolknil in pričel počasi in previdno plezati navzgor. Kamin je tako širok, da se lahko z razpetimi rokami dobro vzdržuješ ; le noge morejo prav malo služiti. Blizu gornjega konca je v kamin še zagvoždena okrogla gladka skala. Nikoli nisem sanjal o tem, da bom prekosil vsakega dimnikarja! Kmalu nad kaminom je treba prestopiti razpoko — ako le nekoliko omahneš — po tebi je. Ob steni stoječim se nam nudi veličasten pogled na že nižje ležečo Malo Zinno. Odtod na levo po ozki polici, potem navzgor po zasneženem melu in lahkotnih skalah se obrnemo na desno in smo čez par strmin na ponosnem, malo zasneženem, razritem vrhu, ki ga krasi trigonometrično znamenje.
Po dve in polurnem plezanju zasedemo vsak svojo iz snega molečo skalo; ves trud je mahoma pozabljen. Razgleda začetkoma sicer ni bilo, ker je malo preje jenjalo snežiti. Toda hkrati je izginila za nekaj časa gosta megla in gledali smo krasne, s svežim snegom krite vrhove velikanov: Dreischusterspitze, Haunold, Elfer Kogel, Dürrenstein, Hohe Gaisl, Croda rosa in več drugih. Ko zadostimo lačnim in žejnim želodcem, še vpišemo svoja slavna imena v gorsko knjigo. Leta 1907 je bilo vpisanih 16 turistov. Pri tej priliki povem vodniku, da sem duhovnik, na kar mi zelo začudeno reče, da si skoraj ne more misliti, da bi bilo to mogoče.
Pogledali smo še enkrat naokrog, potem smo vzeli slovo od raztrganega vrha. Plezanje navzdol je bilo veliko nevarnejše; čutila sva to oba, posebno pa tovariš vodnik; ki je imel z vrvjo precejšnje težkoče. V snegu razmočeni podplati pletenih črevljev sproti zmrzujejo in postajajo silno gladki — vsak čas lahko zdrkneš v temno globočino. Največje previdnosti je treba na onem mestu, kjer se mora prestopiti širok počen greben; nehote malo postojim, nakar mi tovariš kliče: »Stopite, stopite, saj sem s trdno vrvjo dovolj zavarovan.« Gotovo je imel željo, imeti preteče mesto naglo za seboj.
Prideva do previsečih skal; tovariš me zopet dobro zavaruje z vrvjo. Z rokami se oprimem dveh skal ter se previdno spustim navzdol, iskaje z nogami primernih stopnic. Nakar se odtrga oprimek desne roke — bliskoma zagrabim drugega; ravno hude nevarnosti ni bilo, ker je tovariš vse opazoval in imel za vse slučaje vrv napeto — pripravljeno. Sreča je pač bila, da precej veliki odlomek ni zadel pod nama plezajočih turistov. V kamin splezam previdno navzdol. Nisem še priplezal do tal, ko mi tovariš kliče: »Vstavite se, vstavite, sicer sva zgubljena oba!« Ko me je namreč tovariš zavaroval nad kaminom, se mu je pri odvijanju zapletla že itak prekratka vrv. Potegnil bi ga bil lahko za sabo, ako bi naprej plezal. Kmalu po tej nezgodi sem na dnu kamina ter stopim na ozko polico ob desni, nakar tovariš urnih nog spleza za menoj.
Ko pot nadaljujeva, ne vidiva več prejšnjih turistov. Po daljšem precej nevarnem plezanju sem in tja prideva do gladke stene, ob kateri nisva našla prave smeri naprej. Krenila sva brez dolgega premisleka na precej široko polico. Za hrbtom so se kopičile same strme skale, a pred nama so zevali globoki prepadi. Precej daleč pred mano plezaje mi naenkrat kliče tovariš: »Ali sva zašla?« — »Ne vem«, kratko odgovorim. Nekaj nižje se razveževa ter premišljujeva, kaj je storiti. Kar se prikaže pred nama dobro znana glava tirolskega vodnika. Vidno vesel, da naju najde še živa, pripoveduje vodnik, da je spravil svojega turista pod Zinami na pot ter se vrnil pogledat, ako sva na pravi smeri. Kmalu potem sva bila zopet pri najinih črevljih in cepinih. Resno pa svetujeva vsakemu turistu, da na Zinne ne pleza brez vodnika.
Ob pol 3. uri popoldan sva sedela zopet pri svojih nahrbtnikih ter se krepčala z jedjo in pijačo za nadaljnjo pot v laško Misurino in tirolski Schluderbach. Kmalu prisedeta turist in turistka — v moških hlačah — na videz zakonski par — ki sta priplezala z vodnikom z Male Zinne. Po prijaznem razgovoru si oprtava nahrbtnika ter jo udariva po tako imenovanem prehodu Forzella Longieres po zložnem, markiranem potu proti Misurini. Veselo korakava po laški zemlji v zavesti, da imava imenitno turo srečno za hrbtom. Na sedlu pod M. Campedello (2362 m) si je postavil špekulativni Lah nizko leseno streho z mizo in klopmi, kjer prodaja črno in belo vino, kislo vodo itd. Izpila sva vsak po dva kozarca nekega črnega vina. Na vprašanje, kje shranjuje svoje reči čez noč, nama odgovori: „Abe ein lok dasu”. Naprej je peljala pot po precej lepem gozdu, ter po mehkih zelenih pašnikih.
Ob šestih sva bila v Mesurini, kjer sva ob dobri kapljici z verande velikega novega hotela občudovala krasno jezerce (1755 m). Mnogoštevilni majhni in veliki hoteli pričajo, da sva v svetovnem letovišču; tujcev je vse polno. »Vojaki gredo!« nekdo zakliče. Četudi utrujena, skočiva naglo čez stopnice navzdol, gledat nenavadni prizor. Po cesti od severa sem prikoraka dolga vrsta krepkih laških alpincev s častniki ob strani, dolge gorske palice, okovani črevlji in vrvi pričajo, da plazijo ti vojaki po visokih planinah.
Ob 7. uri odjadrava po krasni cesti v Schluderbach. Pogostokrat se ozirava nazaj na ostre vrhove Cime Cadim (2841 m); ne moreva se jih nagledati. Mnoge tablice z napisom »Lacia devita« naznanjajo, da je lov tukaj prepovedan. Ob levi prideva mimo neznatne tovarne, kjer se kuha svetovno znani »Latscher Öl«; za cesto stoji lesena koliba, v kateri se prodaja to olje z raznimi preparati. Kmalu sva mimo nekake mejne čuvajnice ter zopet v srečni Avstriji! Visoko ob navpični skali Monte Piana zagledava med zelenjem navidezno majhni črki F. J. V Schluderbachu nama povedo, da so črke 4 m visoke in da bodo v bližajoči se jubilejni slavnosti električno razsvetljene.
Željna zasluženega počitka kreneva v Schluderbachu v hotel Sigismund ; tujcev se kar tare, da je vse zasedeno. Podava se v drugi velikanski hotel »Schluderbach«. Prijazni gospodar g. Ploner, tukajšnji domačin, nama pove isto, češ, da je vseh 460 postelj za danes že oddanih. Ko izve, da je tudi hotel Sigismund napolnjen, nama nasvetuje hotel g. Siorpäes v Cima banche (Gemärk), češ v 1/4 ure sva tam, ako se posluživa landauerja, ki bo vsak čas odvozil tja. Z veseljem sprejmeva ponudbo, tem bolj, ker nama je dal voz zastonj na razpolago. Ker sva hotela ostati v bližini Monte Cristalla, si zasigurava v Plonerjevem hotelu sobo z dvema posteljama za drugi dan. V družbi starikave dame, ki jo je zadela ista usoda, se odpeljeva proti zahodu in sva kmalu na cilju. Krasni, dvonadstopni hotel „Cima banche” leži na najvišjem mestu gladke d’ ampeške ceste pod smelim vrhom Croda Rossa (3148 m).
