PLAZ PORUŠIL ALJAŽEVO KOČO V VRATIH
V odboru smo bili jako prepadeni, ko smo dobili 30. marca 1909 žalostno sporočilo, da je plaz porušil Aljažev Dom. Toda Triglavski župnik nam je vlil novega poguma, in v dobrem letu nato je že zrasel novi, še lepši planinski bom. Meni se je zdel celo nekoliko prelep in, če hočete, nekoliko prehotelski.
Jaz sem v odboru kmalu prešel v tiho opozicijo, ker mi pač marsikaj ni bilo po godu. Stal sem tudi na stališču, da je treba koče samo tam postavljati, kjer se tura ne more izvršiti v enem dnevu brez večjega napora. Osrednje društvo, kakor zlasti podružnice, pa so jih večkrat gradile prav tam, kjer bi jih pravi planinci lahko pogrešali. A nasprotno tisti, ki so zahtevali kočo na Križkih Podeh, — ta je bila res potrebna — niso našli pravega razumevanja pri odboru. SPD je sicer kupilo potrebni svet, tudi se je na obenem zboru 1910 sklenilo, da bo prva stavba, ki se bo gradila, koča na Križkih Podeh; ostalo pa je pri sklepu.
Zato sem vselej kuhal tiho jezo, kadar sem kolovratil po Razoru in sem moral hoditi prenočit v Vrata ali v Kranjsko Goro. Najbolj me je imelo takrat, ko sem po sestopu s Škrlatice bedel na Križkih Podeh poleg Lojza, ki je vso noč žagal in žagal.
Nepotreben se mi je zdel tudi luksus v Aljaževem in Triglavskem Domu. Menil sem, da planinec ne spada drugam, kakor na skupno ležišče. Ko sem na primer prenočeval v Tschiervahütte na prepereli slami, bi ne bil menjal z nobeno posteljo v Palacehotelu v Pontresini.
Janko Mlakar, PV 1936
