Ker se je prijatelj Cilenšek tako omejil na svoj ožji delokrog, sem moral brez njega izvesti načrt, ki sva ga bila naredila že za leto 1914, pa tudi brez tistih traverz , ki so mu bile posebno pri srcu.
— Ko je bila enajst let pozneje neka razstava v Parizu, so me namreč; trije stanovski tovariši zvabili s seboj. Šel sem z njimi samo pod pogojem, da smo zlezli med potjo na Montblank. V Chamonixu smo najeli vodnika in morali vzeti še nosača po vrhu. Pa bi bili brez opravili. Nosač je nosil samo to, kar sta z vodnikom pojedla in pustila v Cabane Vallot, vodniku sem pa še jaz nosil, ker je med potjo opešal. V koči pa se je sploh uprl, da ne gre naprej, češ da je velik vihar. Šele potem, ko sem rekel, da gremo sami na vrh, ga je postalo nekoliko sram, da bi bil ostal v koči, in je šel z nami. Zdihoval in godrnjal pa je vso ljubo pot. Na Mont blancu, Monte Rosi in Matterhornu mi je bilo žal, da nisem imel Cilenška s seboj. Toda prijatelj ni bil ne pri telesnih, ne pri finančnih močeh, ki so potrebne za take ture.
Janko Mlakar PV 1936
MLAKAR OBUJAL SPOMINE NA NEUSPELI VZPON NA MONT BLANC V LETU 1913
………..»Poglejte rajši skozi okno!« se je oglasil France I., »pa te bo gotovo minilo delati vodene dovtipe.«
In res me je minilo. Kar odrevenel sem. Zunaj se je nekaj izpod neba usipalo in to kar se je usipalo, je bil sneg, prav pravi sneg, mrzel in bel.
»Prav tako je, kakor je bilo trinajstega leta,« mi je ušlo nehote iz ust. »Tudi to pot ne pridem gor.«
»Če si bil sploh kdaj tu,« me zbode France II. »Veš, ti si na glasu, da v tvojem nahrbtniku, ki ga stresaš po domovini, ni vselej pristna roba.«
»Jaz da lažem v svojih potopisih?« ga prekinem ves ogorčen.
»Nikar se ne razburjaj,« me je miril Vinko. »Jaz ti vse verjamem, kar je res in kar ni res. Sicer pa se lahko prepričamo, če pogledamo v spominsko knjigo. Kdaj praviš, da si bil tu?«
»V avgustu leta 1913. po Kristusovem rojstvu.«
»Dobro, vas imam že vse tri. Petega ste prišli, šestega pa odšli. Čudno pa ni, da se ti Montblanc vselej skrije, kadar mu prideš preblizu. Zapisal si mu namreč v slovo tele prijazne besede: »Mi gremo, od koder smo prišli. Ti Montblanc nas pa v uho piši.«
»Še enkrat naj me, če tudi to pot ne pridem gor,« pravim nejevoljno in grem ven, na vreme gledat. Bilo je res naravnost obupno, vse zabasano, snežilo pa je kakor pri nas včasih ob božiču………
Janko Mlakar – Mont Blanc 1925, Iz Mojega nahrbtnika, ZO 1972
