Sedlarstvo in jermenarstvo je bila obrt, ki se je razvijala kot uslužnostna dejavnost ob prevozništvu.
Delovnikomati so bili navadni, težki. Spredaj je brusketna, s katero je komat povezans štango (oje). Štrange ali zaprežnice morajo biti pravilno povezane z uzdo inkomatom, da pomagajo vozniku upravljati s konjem.
Tistim za vzapravljivček so rekli ‘kolejsarji’, bili so lepi, okrašeni. To so lažjikomati, namesto brusketne imajo spredaj usnjen trak. Že sam komat je bilokrašen, prav tako usnjeni trakovi. Okraski so vedno na zunanjem delu komata, zato obstajajo levi in desnikomati. Na vrhu komata je zvonček, nakomatu kovinski okras. Uzda ima plašnice, da konj vso pozornost usmerja naprej.Pri plašnicah je treba paziti, da ne drgnejo konja po očeh, ker lahko pride dopoškodbe.
LojzePotočnik (intervju): Take komate je delal Klešnik na Poljanski cesti v Ljubljani. Usnjenideli komata zdržijo tudi 40 in več let. Uporabljati jih je treba tudi v dežju.Usnje se ne sme nikoli do konca posušiti, še malo vlažnega je treba očistiti zmlekom in namazati.
‘Šajbarji’so bili komati, ki so jih uporabljali le, ko so bališ – pohištvo za nevestovozili in za velike parade. Imeli soposebno ‘pint jermeje’, lepe okraske, obeske na uzdah, na aftrah, da je bilo konjares lepo videti. Na vrhu komata je bila jazbečeva koža, nanjo pa je obešen jermens ploščico z inicialkami lastnika konja, od te ploščice pa so viseli ožjijermeni s šajbami.
Konji sobili pogosto zapreženi z ‘lajtkisom’, to je komat iz dveh delov, ki ima mehkidel, ki se čez glavo potegne, in trdi del, ki je stalen. Furmani so imeli dvakisa, eden se je sušil, ker se konj poti, drugega je furman pa rabil. Mehkejšiso bili kot trdi komat, dobri predvsem za težke in daljše vožnje.
Predprsnikje oblika komata za lažje vozičke. Konj vleče s prsmi, če je tovor pretežak, gaduši.
Orači,vozniki in pivovarji so vedno s ponosom krasili in čistili konjsko opremo.Prvotno naj bi vsak okrasek imel svoj pomen in naj bi pomenil nek talisman. Žepo bleščečem ali zanemarjenem okrasju so presodili skrb gospodarja za svojegakonja.
Komat semeri v colah in je pogosto ‘prav’ le enemu konju. Če je kmet konja prodal, je znjim prodal tudi komat, ker drugemu konju ni ‘pasal’ na vrat.
JožeŠvigelj (intervju): Zotlarji – sedlarji tapetniki sodelali tudi usnjene oblazinjene sedeže za zapravljivčke in tudi barvali so jih.Sedlar na Igu je imel sobo, kjer je lakiral, tapiciral in barval, nad vodo.Voda je spodaj tekla in odnašala prah. Ko je z lakom barval, vse ročno, ni smelobiti prahu. ‘Kučilak’ je uporabljal, trikrat, štirikrat je voz ‘prelajsov'(prebarval), sonce ga je osušilo, da je bil lak lepo rumen.
Boris Kuhar (Odmirajoči stari svet vasi): Konje vpregajo v komate. Usnjena kleštraje napolnjena z žimo, spojena pa je z zapencem na komat, ki je z železnospono povezan s knebo in naprej z rukrimom na štuce(vago). Na glavi ima uzdo z železnimi žvakami. Tudi vole še danesvpregajo v konjske komate ali pa v jarmiče.
