Anton Lukše, po domače Lazar, je bil zadnji poklicni furman v Grosupljem
Rojen je bilv fari Brusnice pri Novem mestu. Leta 1948 je že fural na Škofljici, drva jevozil iz Lisičja na Orle. Leta 1954 je tam službo pustil, saj se je poročil vHrastje pri Grosupljem, zato se je zaposlil na Stari pošti, kjer je delal 15let. Potem pa je začel furati za Gradbeno podjetje Grosuplje, kjer je dočakalupokojitev.
Na Staripošti je s konji oral, saj ni bilo takrat nobenih traktorjev. Šele 1954., 55.leta so prišli traktorji, pa še potem so ‘obračali’ (orali) s konji.
Pozimi jemoral s konji furati po Ljubljani. Lastnik Stare pošte je bilo gradbeno podjetje Tehnikaiz Ljubljane. Staro pošto so imeli v najemu in tu so gojili le dva para konj,nekaj krav in 200 do 300 prašičev za menzo za svoje delavce. Vsak teden je bil zagotovo trikrat v Ljubljani. Strojni park so imeli na Mirju in tam so imeli svojo’štalo’ in menzo.
Vstal je ob treh ponoči.Zvečer je konju malo več ‘fotra’ (hrane, sena) nametal, zjutraj mu je pa še malo ‘zobaja’ (zobanje– oves) vrgel, ga napojil, pa sta šla. Ob pol štirih je šel od doma, da je bilob pol šestih že v mestu, preden so drugi prišli v službo.
Anton Lukše (intervju): “Enkrat sem prašiče peljal v Ljubljano, 20 prašičev. Ko sem na Škofljici z ‘red’ (šmarske ride) dol prišel, pa nekaj zacvili odzad. Pasem ustavil in šel pogledat. Z rilci so odzad vrata privzdignili, pa je bileden že zunaj. Prašič je bil težak 180 kg. Kaj čem zdaj sam narediti, sem sevprašal. Pri komatu sem imel zmeraj rezervno ”štrango” ali pa dve zavezane,za vsak slučaj. Tako so nas naučili, ko sem izpit delal, da moraš imeti vsoopravo s seboj. Kar štrango sem vzel, pa sem prašiča čez pas privezal zatelegrafštango. Pa naprej sem pognal hitro. V Ljubljani je bil pa nek Madžar,pa razbit poltovornjaček je imel, pa sva šla nazaj po prašiča. Sama ga nisvamogla naložiti, vendar je prišel nekdo mimo, da nama je pomagal. Prašič je bilvelik, lahko bi skočil dol. Kaj sva naredila? Šipo sva razbila v kabini, palopato počez sva dala, pa sva ga privezala. V tem času je mesar v Ljubljanikomaj enega prašiča iz kože dal, ko sva že nazaj prišla.”
Ko se jeoženil, je še nekaj let delal na Stari pošti, potem pa je šel na Gradbenopodjetje Grosuplje. Konja je še vedno hodil na Staro pošto iskat, so mu gazaupali. Malo je pa še doma kmetoval.
Anton Lukše (intervju):”Imel sem ‘čez’ Adamičev park, čistil sem ga in urejal okolico. Osem let sem vozil ”snago” – smeti nadeponijo.”
Za tovarnoMotvoz in platno je vozil, ko so vrvarno delali. V enem mesecu je 160 kubikov ‘šodra’ (debel pesek za nasipanje) speljal sKoščakovega hriba iz ‘pruha’. Zirkarjeva dva, Grumova, oče in sin, sta kopalain šoder napravljala. Pa še most so takrat popravljali čez progo. Je moral vse’za štreko’ (za železniško progo) voziti. To je moralo biti okoli 1953., 54.leta. S konjem je nekaj zaslužil, furenga je prinesla denar za v trgovino, dase je malo boljše živelo. Kmetija ni dala dovolj.
Kot furmanje dočakal penzijo. Še vedno ima konje, z njimi obdela njivico, pa tudi sosedomše pomaga. Konje si vedno sam vzgoji, saj so njegova velika ljubezen.
