Kolar si je moral les za svoje delo pripraviti za dve leti naprej, da je bil primerno suh.
Kolarji sonaredili ‘les’, to pomeni vse lesene dele voza. Najprej so cele lesene vozovedelali, tudi kolesa. Nato pa so prišli ‘gumi’ vozovi, na leseno ogrodje voza sopritrdili kolesa tovornjakov.
Ko je kmetprišel h kolarju in naročil voz, je bilo pomembno, ali je s hribov, s trdega,ali z ‘morosta’, z močvirnega terena. Za trdo podlago so delali le 5 cm širokaplatišča, za ‘morost’ pa tudi do 12 cm, da ni voz zagazil.
Širina indolžina voza sta bili v glavnem dogovorjeni. ‘Lojtre’ in ročice za ‘lojtrnike’so pa potem kmetje doma delali. Z njimi so sami ‘naredili’ dolžino voza, 5, 6,7 m dolge ‘lojtre’. Če je potreboval večji voz, je pa daljše ‘lojtre’ naredil.
Za izdelavovozov so uporabljali jesenov, brestov, bukov les – trd les. Brestov les je žebolj mehak, ampak čvrst in se da lepo kriviti. Dober kolarski mojster je moralbiti, dober kovač, voz lepo pobarvan in če je bil pod streho, je zdržal en rod,to se pravi 60 let.
Za kolesa jebilo najbolje, da se je les križal: akacijevo pesto, jesenove napere (špice ališpire), platišča pa brestova. Če je bil akacijev les, je bilo kolo ‘za zmeraj’,to je tako trden les, da je lahko tudi v vodi stal nekaj časa. Tak trd, rumenles je to, ‘vojni les’ so rekli, samo vojska je imela akacijeve vozove, zakmete je bil predrag.
Les je kolarŠvigelj kupoval na Pancah, naenkrat je odpeljal 60 več kot 3 m dolgih brez zaoje, da jih je kasneje prirezal glede na to, kako dolgi so bili konji. Breza jelahka in lepo se krivi, lahko je tudi grčava. Jesenove in bukove oje so pretežke.Les je moral biti pravi čas posekan, pozimi, marca meseca je že prepozno, je ženekaj v lesu, da ga črv hitro ‘zagrabi’. Če je pa pozimi sekano, črva ni. Naravnose je les sušil vsaj 2 leti. Plohi so se sušili za vsak cm pol leta. Za dveleti naprej si je moral kolar pripraviti les, da je bil primerno suh.
Voz sookovali kovači. Vsak del voza je bil okovan. Najprej je bilo treba pestookovati, potem ‘pušo’ vstaviti in ‘aks’ (os), potem pa še šino dati na obodkolesa. To je bilo najtežje. Imeli so različne natezalnike, različne šine,posebne mere so bile tudi, da si znal določiti ? (fi), obseg. Potem je bilotreba oplen okovati. Z njim se ‘reda’ (krmili). Ta mora biti okovan, da se ne obrabi in da gladko teče. Nato so prišlina vrsto trabje, pouza, glavna vaga (srednja vaga), male vage. Narediti je bilotreba ‘žlajf’ (zavore), enostopenjski trapezni navoj. Plazne so bile lesene.
Jože Švigelj (intervju): Popravljali smo kolesa, dele voza, ki so sezlomili. Pesto kmalu ‘hudič ne vzame’, ker je na sredi, toda obod in napere jebilo treba pogosto nove narediti. Največkrat so vozovi stali na zemlji, pa jeles propadel. Kakšen je rekel, naj kar malo popravim. Pa ne moreš, saj bi koloob tresenju in obremenitvi spet razpadlo.
Pozimi, če so bili furmanipametni, ko so se ustavili, so imeli ob strani take ‘tramičke’, da so jihpodložili pod plug, da ni primrznil, prav tako pod sanke. Če pa ne, ko sopognali: »Bistahar,« se je ‘štanga’zlomila, pa si bil tam, kjer si bil. Pa smo spet bobnarji dobro ‘skoz prišli’.Takrat je bilo dela dosti.
