Miran Jarc je bil tudi aktiven soustvarjalec kulturnega gibanja, imenovanega novomeška pomlad, ki se je odvijalo v Novem mestu pred natanko devetdesetimi leti.
Ta kulturni preporod, revolucija duha po prvi svetovni vojni je Novo mesto močno in za vedno zaznamovala kot mesto, ki je takrat uspelo preseči okvire svoje provincialne majhnosti in najti stik s svetom. Ustvarjali so jo mladi umetniki in razumniki, med njimi dvajsetletni Jarc, ki ga je Rihard Jakopič v pismu Antonu Podbevšku takole označil, ko je obujal spomine na slavni 26. september 1920:
»Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomke iz svojega Skrivnostnega romarja. Ko je končal, je sledilo prisrčno priznanje besedam odhajajočega mladega, upa polnega pisatelja.« (cit.)
V Jarčevem romanu Novo mesto, umetniški ubeseditvi tega zmedenega časa in hkrati vznesenega vzdušja po prvi svetovni vojni, se, po besedah Božidarja Jakca, zrcali čudežna podoba tega mesta. Naj nam jo pričara odlomek iz romana:
»Ustavil se je sredi Glavnega trga in se zagledal v vrsto hiš, ki so kar sijale od popoldanske sončave nekega nenavadno svetlega decembrskega dne. Trg je bil skoraj prazen. Nizka plast prvega snega je že kopnela, nebo je bilo tako sinje, da je bil vsak predmet čudovito otipljiv, jasen in čist. Bohorič je kar stal in gledal. Kako praznično tihe so vse te hiše v soncu! Kar zaradi lepšega stoje, brez namena, kot da so jih otroci razstavili v ta prostor; zemlja in nebo in po sredi te nizke hiše. In polastila se ga je silna radost. Zamižal je na eno oko, sklonil glavo in gledal od strani in še bolj čudovito se mu je vse to zazdelo. To, kar ga je polnilo s tako omotično radostjo, pa je bila podoba, ki se je brez pravega povoda nenadoma razprostrla pred njegovimi očmi in ki se mu je zazdela resničnejša od resnice same: podoba brezmejne ravnine, tako brezmejne, da ji je obzorje sámo sinje nebo. Čutil je, da se za temi enonadstropnimi hišami razprostira vesolje – zemlja, prazna, brez gorá, brez hribov, samo tu pa tam, v ogromnih razdaljah drugo od drugega, stražijo samotna drevesa. In če ležeš na to vesoljno ravan, slišiš glasove od vsepovsod, odmevajo ti Dunaj, Berlin, Pariz, Moskva, Peking.« (cit.)
»Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomke iz svojega Skrivnostnega romarja. Ko je končal, je sledilo prisrčno priznanje besedam odhajajočega mladega, upa polnega pisatelja.« (cit.)
V Jarčevem romanu Novo mesto, umetniški ubeseditvi tega zmedenega časa in hkrati vznesenega vzdušja po prvi svetovni vojni, se, po besedah Božidarja Jakca, zrcali čudežna podoba tega mesta. Naj nam jo pričara odlomek iz romana:
»Ustavil se je sredi Glavnega trga in se zagledal v vrsto hiš, ki so kar sijale od popoldanske sončave nekega nenavadno svetlega decembrskega dne. Trg je bil skoraj prazen. Nizka plast prvega snega je že kopnela, nebo je bilo tako sinje, da je bil vsak predmet čudovito otipljiv, jasen in čist. Bohorič je kar stal in gledal. Kako praznično tihe so vse te hiše v soncu! Kar zaradi lepšega stoje, brez namena, kot da so jih otroci razstavili v ta prostor; zemlja in nebo in po sredi te nizke hiše. In polastila se ga je silna radost. Zamižal je na eno oko, sklonil glavo in gledal od strani in še bolj čudovito se mu je vse to zazdelo. To, kar ga je polnilo s tako omotično radostjo, pa je bila podoba, ki se je brez pravega povoda nenadoma razprostrla pred njegovimi očmi in ki se mu je zazdela resničnejša od resnice same: podoba brezmejne ravnine, tako brezmejne, da ji je obzorje sámo sinje nebo. Čutil je, da se za temi enonadstropnimi hišami razprostira vesolje – zemlja, prazna, brez gorá, brez hribov, samo tu pa tam, v ogromnih razdaljah drugo od drugega, stražijo samotna drevesa. In če ležeš na to vesoljno ravan, slišiš glasove od vsepovsod, odmevajo ti Dunaj, Berlin, Pariz, Moskva, Peking.« (cit.)
