“Smrt je zazijala iz vsakega kamna, koj in na veliko.“
Ko se je začela vojna, je Potrč služil vojsko v Skopju. Po razsulu jugoslovanske vojske se je zatekel v Ruše. Ker se mu je ponesrečil poskus, da bi navezal stike s partizani na Pohorju, se je povezal s ptujsko partijsko organizacijo. Avgusta 1941 ga je na mariborski železniški postaji aretiral Gestapo in ga poslal v koncentracijsko taborišče v Mauthausenu.
»Tam je smrt zazijala iz vsakega kamna, koj in na veliko; kamenja pa je bilo tam neznansko dosti in vsak kamen zase je priplaval po človekovi krvi. A kljub temu, če smo kdaj nosili vero v življenje, potem smo jo nosili v tem strašnem nemškem kacetu.«
Iz taborišča je prišel pomladi 1942 in se za nekaj časa zatekel v Gradec, kjer je deloval med tam zaposlenimi Slovenci v Osvobodilni fronti. Leta 1943 se je vrnil v domovino in se priključil gorenjskim partizanom. Tudi tu je bila smrt njegova stalna spremljevalka. Ker se je živ vrnil iz taborišča, je bil sumljiv, zato je revolucionarni režim s posebno pozornostjo bdel nad njim in mu ni zaupal, obenem pa ga je doma iskal Gestapo. Potem je bil poslan na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer je najprej delal v agitacijsko-propagandni službi, nato pa kot časnikar in publicist pri Ljudski pravici. Ko je bilo 1944 ustanovljeno slovensko časnikarsko društvo, je Potrč postal njegov prvi predsednik. Leta 1945 je delal v beograjskem uredništvu slovenskega časnika Domovina in v uredništvu Borbe.
V partizanih so nastale Pravljice o Vanču, besedna mojstrovina za otroške knjižne police, ki jo je posvetil svojemu prvorojencu Vanču, dramska prizora Izdajalec in Kmet, novela V kurirski karavli … Iz tega časa je tudi novela Podoba Slavke Klavora, pretresljiva slika življenja in nečloveškega nasilja, ki mu je bil priča v koncentracijskem taborišču Mauthausen. V partizanski svet se je vračal tudi po vojni. Med krajša dela s partizansko problematiko sodijo Balada o Osojniku in Zadnja Balada o Osojniku (spominski deli iz življenja Lackovega odreda), pripoved Kaj pa sončnice, Kozar (spominska črtica o slovenskem rudarskem pesniku Francetu Kozarju) ter novela Komisarka. Tudi krajši roman Srečanje (1962) je besedilo o partizanstvu in odločno opozorilo na pomanjkanje zaupanja do ljudi in med ljudmi.
