Mladostna leta

Potrč se je rodil 1. januarja 1913 v Štukih pri Ptuju, očetu Ivanu in mami Lizi, rojeni Malek. Kajžarska družina je živela od srednje velikega grunta in mlina ob Grajeni. Potrč je že kot otrok spoznal socialne krivice, ki so prizadevale male ljudi – bajtarje, kočarje, viničarje, dekle, hlapce, pastirje, … Boji za vsakdanje življenje, lastno doživetje težkega kmečkega dela in vse krivice, so močno vplivale na njegovo literarno delo.

»Krivice, ki so zevale iz vsakdana teh preprostih ljudi so mi potisnile pero v roke. Spominjam se, bilo mi je štirinajst let. Na našem pašniku so taborili cigani. Med njimi je bila tudi cigančica. Naši fantje so jo žalili. Mene pa je to zelo prizadelo! Prvo svojo štorijo sem namenil njej. Pa kočarska lakota, garanje pri mlačvi, kopanje na strmem svetu, klavrna družinska nesoglasja, nezakonske matere, pijančevanja in s tem povezano propadanje kmetij, vse to sem doživljal, kopičilo se je v meni, dokler ni izbruhnilo na dan …«

Gimnazijska leta je preživel na Ptuju. Vsakodnevne podobe revščine, krivic, ponižanja in zapostavljenosti ter prihajajoči hitlerizem so mu v roke pripeljali marksistično literaturo. Pri ptujski «Svobodi« se je pod vplivom starejših ptujskih komunistov Jožeta Potrča in Ivana Spolenaka ogrel za komunizem. Tako je v 7. razredu gimnazije skupaj z nekaterimi vrstniki (Dušan Kveder, Ivan Bratko, Tone Žnidarič, Mirko Centrih, Rudi Ilec, …) stopil v Komunistično partijo.

»Veste, bili smo zelo anarhistično razpoloženi in zelo drzni … Imeli pa smo oporo v svojih profesorjih. Prosvetna uprava je prav na našo gimnazijo kazensko pošiljala profesorje, ki so  bili sumljivi in komunistično usmerjeni. Dr. Jože Potrč je vodil partijsko celico. Profesor Franjo Žgeč, nekdanji udeleženec oktobrske revolucije, nas je seznanil s psihologijo. Pa profesor in pesnik France Ornič, ki mi je pokazal pot do Ljubljanskega zvona. Iz mariborskega semenišča so k nam poslali Stanka Cajnkarja, ker je bil levičar. Mi smo takrat hodili v 7., 8. razred. Veliko smo govorili o dialektičnem materializmu, naš profesor Cajnkar pa nas je pri tem krepko prekašal … Profesorju Ingoliču se moram za marsikaj zahvaliti. Če samo pomislim, kako so bile moje naloge od vrstice do vrstice vse prečrtane, na koncu pa mi je dejal, da je naloga odlična… Med profesorji ne smem pozabiti moje čudovite profesorice Marje Borštnikove. Kakšne anarhistične naloge smo pisali pri njej! Res smo bili od hudiča! «

Svoje literarne prvence je Potrč objavil v gimnazijskem glasilu Rast. Sodelovanje s profesorjem Ingoličem in Oničem mu je utrlo pot do Ljubljanskega zvona, kjer je leta 1933 izšla njegova novela Kopači– kritična podoba potlačenih revnih viničarjev.

Zavzemanje za revolucionarne družbene spremembe pa oblastem niso ostale skrite. Zaradi trošenja letakov s pozivi proti tedanji vladi so ga leta 1933, tik pred maturo, aretirali in za 11 mesecev zaprli v ljubljanske zapore. V ječi so nastali Kočarji in druge povesti o bajtarskem in viničarskem življenju v domačem kraju (izšle 1946). V njih je naslikal socialno-ekonomske in moralne razmere na štajerski vasi med prvo svetovno vojno in v kapitalistični Jugoslaviji. Za rešetkami je dobil tudi pobudo za roman Na kmetih (prvič izšel 1954).