Stara mama in jaz
Helena Hrvatič, rojena Mramor, se je rodila leta 1904. Leta 1931 je postala mama moje mame, leta 1968 pa moja stara mama. Bila je gospodinja in kmetica, njen mož Franc Hrvatič je bil kmet in sodar. Domači in sosedje so jo klicali Lenčka.
Čeprav sem od rojstva živela v Mariboru, sva bili zelo navezani. Ob vikendih smo s starši in bratoma pogosto prihajali na kmetijo v Veračah in pomagali pri delu, pri stari mami pa sem preživljala tudi počitnice. Na starost je živela pri nas, v Mariboru.
Čas počitnic in čas njene pozne starosti sta bili obdobji, ko mi je pripovedovala o zgodnji izgubi matere in prijazni mačehi s kito do tal, o svojem služenju v neki gostilni in pozneje pri učiteljskem paru v Zagrebu, o neuspelem prevozu steklenic slatine po makadamu na lesenem vozičku, o neizpolnjeni želji postati šivilja, o poroki s starim atom, o njegovem vojnem ujetništvu, o delu na kmetiji, o maminem otroštvu, o veščinah in znanju pri kmetovanju, vinogradniptvu in kletarstvu, o igrivem oblikovanju trpotca med prsti na roki, pa tudi o mitoloških zgodbah s Kozjanskega, šegah, verah in življenju med delom, skrbjo in veseljem nasploh.
Imela je več bratov in sester, s katerimi je ostala povezana, nikoli pa ni omenila brata, ki je mlad umrl in je bil zaradi drobne kraje celo zaprt v mariborski kaznilnici. Šele mnogo pozneje sem ga po naključju našla v nekih arhivskih dokumentih. Takrat je nisem več moglča vprašati, če ga je sploh poznala.
Bila je klepetava, hudomušna, radovedna in spretna. Bila je tudi občutljiva in prepirljiva. Bila je družabna in igriva. Odlično je šivala in oblikovala izdelke iz slame in papirja. Njen šmorn, trijet in melšpajs breskvice ostajo del mojega senzornega spomina. Skupaj z drugimi vtisi iz otroštva me delajo tudi malo Kozjanko.
Drža na fotografiji odlično ponazarja najin odnos. Vse življenje sem jo vikala, a vendar sem jo vse življenje občutila ne le kot ljubo sorodnico, ampak tudi kot prijateljico.
