Vodnik po posameznih grajskih predelih
Tlorisna razvrstitev stavbnih gmot
Palacij. Osrednji del grajskega stavbnega kompleksa predstavlja palacij, ki je obenem tudi najstarejši del gradu. Začetki so razpoznavni na ostankih nekdanjega gradišča. Obseg tlorisa je približno 480 m, zadnja višina pa okrog 20 m. Nekaj ostankov nekdanje višine je še ostalo za pričevanje. Tloris je po sredini razdeljen na polovico, vsaka od nje ima po štiri prostore in izhod v višje nadstropje. Nad pritličjem so bili še dve nadstropji in visoko podstrešje. Dostop do njih je bil izpeljan ob severni steni palacija. Danes stojita do nekdanje višine samo jugovzhodni vogal in razkrižje požarnih zidov sredi palacija.
Obzidje. Obzidje obdaja okrog 2500 m? veliko grajsko ploščad, ki je nastajala vzporedno z razvojem palacija. Razvoj v višino je bil zaključen na začetku l6. stoletja, ko so po vdoru kmečkih uporov lastniki grad ponovno utrdili.
Obzidje je sestavljeno iz dveh obrambnih stolpov – oglatega in okroglega, ter kašče. Vse tri objekte med seboj povezujejo na notranji strani na obzidje naslonjene arkade, ki so na sredi severne stene le z majhnim arkadnim mostom povezane s palacijem.
Zunanjščina
Obzidje je možno z zunanje strani obiti okrog in okrog.
Ko se z vzhodne strani približamo grajskemu obzidju, opazimo, da je spodnji del obzidja brez oken, le mogočen portal stoji sredi dolžine in priča, da razen njega na spodnjem delu zaradi varnosti ni bilo drugih odprtin. Skrajno desno sta ob oglatem stolpu dve lini, podobni loži, ki sta nekoč povezovali obiskovalce v kapeli znotraj obzidja, ki so od tu prisostvovali obredom v kapeli, z zunanjimi obiskovalci. To se je zgodilo šele sredi l8. stoletja, ko so romansko kapelo na pobočju podrli in v kotu med obzidjem in oglatim stolpom na zunanji strani pozidali novo.
Zgornji del obzidja je oplemeniten s šestimi okni, kar je plod razvojnih stavbnih tendenc renesanse, ki si želi zraka in svetlobe. S temi okni je bila premagana srednjeveška temačnost dvorišča in poudarjen fasadni videz gradu proti naselju Mirna.
Do severnega obzidja nas vodi pot mimo oglatega stolpa, ki s svojo masivno konstrukcijo poudarja videz srednjeveške utrdbe. V spodnjih dveh nadstropjih je ta videz ohranjen z nespremenjenimi strelnimi linami, tretje nadstropje pa je bilo večkrat prezidano. Zadnja prezidava v l9. stoletju je prvotni videz in funkcijo stolpa povsem spremenila. Danes mu je vrnjena podoba nekdanje renesančne prezidave z velikima oknoma na južni in severni strani, na zahodni strani pa je bila kasneje prizidana neke vrste pristava, ki je skazila ne samo zahodno steno stolpa, ampak tudi del severnega obzidja. Danes je zastavljena obnova stene stolpa brez tega prizidka, z obnovljenim oknom in možno konstrukcijo mostovža z dohodom od zunaj na podstrešje stolpa.
Nadaljnja pot nas pelje ob severnem obzidju do zahodne grajske ploščadi. Videz srednjeveškega obrambnega sistema je nakazan s pravokotnimi strelnimi linami pod venčnim zidcem obzidja, ki je visok 10 metrov in nima v spodnjem delu nobenih motečih odprtin razen okna v prvem nadstropju sredi dolžine, ki z notranje strani razsvetljuje prehod v palacij. Po obliki je renesančni dvojček onih dveh iz oglatega stolpa.
Zahodna fasada je umetnina zase. Obzidje je zgrajeno do enake višine kakor severno, s ponazoritvijo strelnih lin pod venčnim zidcem, kar daje vtis srednjeveškega obrambnega sistema, ki ga dopolnjuje v levem kotu mogočen renesančni vhodni portal. Sam po sebi je portal novodobna umetnina, izvedena v sodobnem armiranem betonu po izvirnih načrtih arhitekta Jožeta Krisperja. Njegova mogočnost ima vse tiste razsežnosti, ki so potrebne za ravnovesje linearno povezane kašče s severozahodnim vogalom, kot vtis zakulisja, za katerim se skriva nekdaj tako veličasten grad.
Južna stena grajskega obzidja je bila prav tako brez stavbnih členov, ki bi nakazovali na notranji strani nanjo naslonjene renesančne arkade. Na zahodni strani je bila srednjeveškemu južnemu obzidju prizidana kašča za shranjevanje poljščin in je v celoti ohranjena do nekdanje višine še danes. V njenih dimenzijah je skrit nomos renesančne stavbne discipline in deluje kljub temu, da je bila namenjena za shrambo, kot lepotni ideal svojega časa. Z jugovzhodnim okroglim stolpom je bila povezana z obzidjem v enaki višini kot drugje, le da je bil zaradi nizko zastavljenih temeljev njen vtis še močnejši, še posebej zato, ker ni imela nobenih dekoracij razen zelo majhnih strelnih lin. Danes je obzidje obnovljeno. Zaradi višine in strmega terena pa je pristop z južne strani otežkočen.
Oba dela obzidja, vzhodnega in južnega, pa na vzhodni strani povezuje okrogel stolp, ki je datiran z letnico 1403. Njegov položaj je za obris grajskih stavbnih površin enkratnega pomena, ker stoji na lokaciji, ki poudarja fasadni značaj grajskega kompleksa in je od daleč viden. V višini 19 m je razdeljen v tri etaže in visoko podstreho. Pri obnovitvi je dobil nazaj videz v renesansi prezidanega gotskega objekta.
Notranjščina
Dvorišča in arkade
Dostop do notranjosti je možen skozi portal z vzhodne strani, koder se pride na vzhodno grajsko dvorišče ali pa skozi zahodni portal, ki nas privede na zahodno grajsko dvorišče. Oba pristopa sta po svoji pomembnosti enakovredna, le da je pogled z zahodne strani učinkovitejši, ker je voden v daljši perspektivi, ki jo nakazujejo arkadni hodniki.
Najprej obiskovalcu pade v oči velika gmota palacija, ki se mu komaj vidi konec dolžine in višine. Na severni strani palacija je kot dragulj renesančne stavbne umetnosti obešen most, ki povezuje arkadni sistem s palacijem. Oba stavbna elementa učinkujeta kot celota zase, le da je palacij ohranil svojo nekdanjo srednjeveško mogočnost, medtem ko so arkade namišljeni dekor renesančne prezidave.
Spodnji del arkad je prirejen terenu in je temu primerno tudi višinsko razgiban na več mestih in služi le za podlago nadstropnega arkadnega sistema, ki pa povezuje hodnike vseh štirih strani obzidja. Krožni obhod zaradi manjkajočega stropa v kašči za sedaj še ni možen. V prvo nadstropje arkadnega hodnika lahko pridemo z vzhodne in zahodne strani. V jugozahodnem kotu pri kašči so speljane stopnice, ki nas popeljejo proti mostu, ki vodi v palacij. Na tej poti se srečamo z izredno lepim arkadnim sistemom, izvedenim iz 28 stebrov in ustreznim številom obočnih polj. To, kar bi bila lahko pomanjkljivost, da ta dolga linija namreč nima ne vrat ne oken, je tu prednost, ker je videz hodnika spremenjen v odprto galerijo. To pretvorbo vtisa bomo srečali še večkrat pri obhodu po teh hodnikih.
Dohod z vzhodne strani pa nas privede po 18 stopnicah ob glavnem vhodu z vzhoda in nas na vrhu stopnic napoti v dve smeri, proti jugu do okroglega stolpa in dvosmerne galerije, proti zahodu pa do mostu, ki pelje v palacij.
Južna smer nas pripelje do galerije z dvojnimi kolonadami, od koder vodi do kašče in preko nje do stopnic, ki vodijo z zahodnega dvorišča ob kašči na zahodni arkadni hodnik, kjer smo pot začeli. Pred galerijo je še dostop do 2. nadstropja okroglega stolpa, ki ima v prostoru mojstrsko obnovljeno plitko kupolo s tremi okenskimi obočnimi polami in dvema slepima polama.
Palacij
Pritličje hrani največ dokazil za zgodovinski razvoj gradu. Nahajamo se v prostorih, ki so dvignjeni na nekaterih točkah do tri metre nad nivojem dvorišč. Zunaj vidno plastenje žive skale v notranjosti potrjuje, da pod tlakom teh prostorov ni poglobljenih etaž in da je vsa tlorisna površina palacija razvrščena na nekdanji plošči izravnanega hriba, ki je v predzgodovinskem obdobju služila za utrjeno gradišče. Ostanki hriba, ki so ščitili hrbet obrambnega sistema, so bili v kasnejših prezidavah vzidani v vmesne stene in so danes vidni v prvem prostoru jugozahodnega dela palacija in na notranji strani južne predelne stene preddverja, ki deli tloris palacija na polovico.
V tem prostoru so razpoznavne zidave rimskega, karolinškega, zgodnjesrednjeveškega, romanskega in gotskega obdobja. Iz tega prostora je mogoče določiti tudi smer zgodovinskega stavbnega razvoja gradu od zahoda proti vzhodu, kar dokazujejo tudi zidovi v kasneje prizidanih prostorih na južnem delu palacija. Na notranji vmesni steni so ohranjeni trije zanimivi portali. Prvi je še edini v celoti postavljen in kasneje nespremenjen in stoji tudi še na prvotnem mestu. Gre za renesančni portal, ki dokazuje visoko stopnjo delavnice, ki je v tem času prezidavala graščino. V sosednem prostoru pa sta ohranjena dva gotska portala, ki ne stojita na prvotnem mestu in sta tudi po časovnem nastanku in stilni obliki različna. Prvi od desne proti levi je iz konca l5. stoletja, kasneje predelovan in danes slabo ohranjen. Drugi pa je najlepši ostanek gotske prezidave iz leta 1403, ko je Ottel Mirnski kot ministerial celjskih grofov celoten grad prezidal v gotskem slogu z zelo kvalitetno delavnico, kar dokazujejo še nekateri drugi ostanki, najdeni v izkopaninah. Vhod v severovzhodni prostor je obnovljen z nadomestnim renesančnim portalom v armirano betonskih odlitkih. Pred njim je tu stal baročni portal brez vsakrših umetniških kvalitet in iz slabega materiala, zato je v ruševinah popolnoma razpadel in ga ni bilo mogoče obnoviti.
Preddverje nas pripelje do zahodnega prostora, kjer je na novo vzidan portal po renesančnem vzoru, prav tako vlit iz armiranega betona, ker je prejšnji baročni prav tako razpadel v ruševinah. Levo od njega je ohranjen še en gotski portal iz druge polovice 15. stoletja in je prvotno vodil v ta prostor, ki je bil že od vsega začetka določen za kuhinjo. Posebnost prostora je renesančni banjasti obok brez križnih povezav.
Desno je vhod v podstopnišče, ki vodi v nadstropja palacija, prezidan in opremljen s portalom iz ostankov drugih zavrženih portalov v 2. polovici 19. stoletja.
Nadstropja. Palacij ima še dve nadstropji z visokim podstrešjem. Iz izročila vemo, da je bilo prvo nadstropje namenjeno stanovanjskim prostorom, drugo pa muzejskim. Ne iz enega ne iz drugega se ni ohranilo nič. Danes lahko obiskovalec vidi le jugovzhodni vogal, v katerem je ohranjen del okna iz drugega nadstropja, vidne so prezidave raznih obdobij in nekdanja višina palacija. Na sredi pa stoji zidovje, ki tvori požarni križ in je za zgodovino gradu temeljnega pomena, ker hrani dokaze o višini gradu iz Eminega časa in srednjeveškem načinu gradnje lesenih stropov, ležečih na konzolah, ki so deloma še ohranjene v zidovih. Nekatere so obklesane, kar pomeni, da so jih v baroku hoteli skriti za ometom prezidav.
Sestavek povzema besedilo iz dela Marka Marina Speča lepotica, vodnik po gradu Mirna, 2007.
