Obnova mirnskega gradu

Njegovo usodo je zapečatila druga svetovna vojna, ko so ga decembra leta 1942 požgali partizani. Po končani vojni so okoliški prebivalci razvaline še večkrat minirali in skoraj povsem porušili. Leta 1962 je skromne ostanke za daljši čas najel režiser in umetnostni zgodovinar Marko Marin in jih kmalu pričel obnavljati. Najprej je očistil in odkopal ruševine, nato pa do leta 1991 pozidal in zastrešil oglati stolp ter grajsko kaščo. Po letu 1991 je obnova stekla hitreje in se do danes že močno približala visoko zastavljenemu cilju: rekonstrukciji gradu v nekdanjem obsegu. Med letoma 1992 in 1993 so v nekdanji obliki ponovno zgradili povsem porušeni okrogli stolp. Med letoma 1994 in 1998 so obnovili vzhodno obzidje z arkadnimi hodniki na notranji strani. Med letoma 1994 in 2003 so odkopali in v celoti obnovili osrednjo stanovanjsko stavbo gradu – palacij. Med letoma 1999 in 2001 so obnovili severno in zahodno obzidje s prislonjenim nadstropnim arkadnim hodnikom med oglatim stolpom in grajsko kaščo. Leta 2004 so pričeli z obnovo južnega obzidja. Grad je tako v dobršni meri spet dobil nekdanjo podobo.
Mirnski grad je zanimiv primer enega redkih med in po drugi svetovni vojni skoraj povsem uničenih in nato ponovno zgrajenih gradov na Slovenskem. Pri vprašanju ponovnih gradenj porušenih kulturnozgodovinskih spomenikov gre za željo, da se povrne zaradi nepredvidljivih dogodkov, zlasti naravnih katastrof ali vojn, uničene zgodovinske spomenike. V sodobnem spomeniškem varstvu so rekonstrukcije dopustne le takrat, kadar je potrebno na ta način nadomestiti uničene ali izgubljene dele dediščine, vendar le, če za to obstajajo natančni arheološki in zgodovinski podatki ter dobra dokumentacija. Ob tem se je potrebno zavedati, da rekonstrukcija izgubljenega ne more povrniti, kot se ne da obrniti toka časa. Ponovne gradnje porušenih spomenikov so bile najbolj zanimive po končanih velikih vojnah, po naravnih nesrečah ali drugih nepredvidljivih dogodkih. Rekonstrukcije so zanimive vedno in povsod, ko si preprosto ne gre predstavljati, da bi se sprijaznili s trajno izgubo nekega spomenika in se zadovoljili zgolj z dokumentacijo o njem. Pri tem niti ni tako bistveno, kako dolgo tega spomenika nimamo več. Pogosto se dogaja, da rekonstrukcije postanejo aktualne šele, ko se prav zavemo pomena nekega spomenika, pa čeprav je ta propadel že dolgo časa nazaj.
Na Slovenskem je bilo obsežnih rekonstrukcijskih posegov na pomembnejših spomenikih v primerjavi z drugimi evropskimi deželami vseskozi izjemno malo. Z njimi smo bili soočeni šele po posledicah druge svetovne vojne, ko so konservatorji ugotovili, da so najbolj posrečene in tudi najmanj tvegane prav tiste rešitve, ki zagotavljajo vračanje razvalin v prejšnje stanje. Eden najpomembnejših vzorov je bila obnova gradu Otočec, ki jo je izpeljal arhitekt Marjan Mušič. Grad Mirna pa predstavlja edini skoraj povsem na novo pozidani med drugo svetovno vojno porušeni grad na Slovenskem. Ker je bil skoraj povsem uničen in je bila njegova obnova s stališča uradne spomeniške službe popolnoma brezupna in utopična, je bil primeren za tvegan konservatorski eksperiment. Že od vsega začetka je bilo jasno, da bo potrebno ostanke do neke mere dopolniti, da bodo lahko služili določenemu namenu. Prevladalo je prepričanje, da je zaradi močno omejenih sredstev in možnosti še najmanj tvegan način obnove razvalin dopolnjevanje ostankov po historični dokumentaciji, po dokumentiranih oblikah, a ob delni uporabi sodobnih materialov. Ob pričetku del nihče ni mislil na popolno rekonstrukcijo celote v nekdanjem obsegu. Ta se je šele postopoma izkazala kot realna in upravičena. Nove strešine so zagotovile najboljšo zaščito ohranjenim sestavinam, vsak po originalnem vzoru na novo pozidani del pa je bistveno oplemenitil sicer skromne ostanke.
Pri vseh posegih je bilo vseskozi prisotno zavedanje, da so restavracijski posegi namenjeni izključno zavarovanju ohranjenih originalnih sestavin in povečanju njihove razumljivosti. Pomembno je, da je bila pri rekonstrukciji celota spoštovana v vseh dokumentiranih zgodovinskih obdobjih in da nobena zgodovinska plast ni bila žrtvovana na račun druge, starejše. Kvalitetno celostno rekonstrukcijo je omogočalo dejstvo, da je bilo ohranjenega dovolj originalnega gradiva in je obstajala dovolj natančna historična dokumentacija. Opravičevali pa sta jo dejstvi, da je bil grad pred porušitvijo pomembna prvina regionalne identitete in je v svoji pojavnosti predstavljal nepogrešljiv del krajinske podobe Mirnske doline. Najpomembnejše je, da so pri obnovi nespremenjene ohranili vse ohranjene avtentične dele, na novo dodane sestavine pa se od originalnih dovolj dobro razlikujejo. Tako na novo dodani deli originalne ščitijo in povezujejo v celoto in povečujejo njihovo povednost.
Glede na obsežnost in stopnjo ohranjenosti objekta, ekonomske razloge in sodobne tehnične zahteve pa je bilo ob starih gradivih nujno potrebno uporabiti tudi nova, predvsem umetni kamen, armirani beton in modularne, industrijsko izdelane opečne zidake. Takšen pristop je lahko sporen zlasti pri najkvalitetnejših arhitekturnih spomenikih, na primer tam, kjer je zidovje oblikovano v kamnu in neometano. Na mirnskem gradu pa je bil takšen pristop povsem utemeljen in upravičen. Nova gradiva se po strukturi ločijo od originalnih in jih tako lahko dovolj dobro razločujemo, po drugi strani pa z ustrezno izbiro ni prišlo do kakšnega grobega kontrasta med originalnimi in novimi deli. Tako smo torej ponovno dobili nekdanje oblike, ki pa ob uporabi sodobnih gradiv jasno kažejo, da so plod restavracijskih posegov. Z obnovo smo izredno malo izgubili in izjemno veliko pridobili. Pomembno je, da so grajski grič, kraj in dolina ponovno dobili svoj grad kot pomemben prostorski poudarek in močan identitetni simbol. Nepovezani fragmenti so ponovno združeni v enovito povedno celoto. S ponovno zgrajenimi deli so ohranjene sestavine dobile smisel in trajno zaščito ter možnost za namensko rabo. Rekonstrukcija je zvesta tako celoti kakor drobnim detajlom. Grad je ponovno dobil svojo pojavnost v krajini in drobno strukturo.

Sestavek povzema besedilo iz dela Igorja Sapača Obnova mirnskega gradu, 2004.