Rudi Gorenjak je v godbi igral polnih šitrideset let in sicer že od njenega začetka v Kraljevini Jugoslaviji. Večinoma je igral rog, po potrebi čineli, zvončke in še kaj drugega.
Kaj nam lahko poveste o delu godbe?
»Prvotno godbo je organiziral g. Franc Tovornik, konjiški arhidiakon. Zanjo smo kmalu izvedeli člani konjiškega Orla. Gospod nam je dal instrumente in nam pokazal ter napisal, kako moramo igrati. V godbo so se vključevali pretežno kmečki fantje, stari od 15 do 22 let. Ti so morali doma delati in so tako večkrat manjkali na vajah. Včasih smo imeli težave zaradi tega. Poleg naše godbe KID je v tem času delovala še godba Dravinja. Člani obeh godb so si med sabo pomagali in se niso sovražili.
Na začetku, ko je bila godba ustanovljena, nismo imeli uniform. Nato pa nam je takratni Konus dal usnjene kape. V času ko sem bil predsednik godbe, kar sem bil celih 18 let, sem uredil, da je del denarja za delovanje godbe prispevala tovarna Konus v kateri sem bil zaposlen. Drugače pa smo nekaj časa plačevali članarino, organizirali pa smo tudi koncerte. Na začetku smo igrali češke komade, tudi strelske, potem pa nam je glasbo pisal tudi gospod Karat. Nastopali smo na veselicah, zabavah in drugod. Sprva smo vadili v Orlovskem domu, potem pa v Windisgraetzovi graščini. Vaje smo imeli dvakrat na teden. Vsi v godbi smo bili samouki.
Med vojno nismo igrali, proti koncu vojne pa sva jaz in še eden ponovno organizirala godbo.
Večina kapelnikov se je glasbe naučila v vojni kot vojni glasbeniki. Komade, ki smo jih igrali, so včasih napisali kapelniki, večinoma pa smo igrali “češke” komade, ki so bili za godbo najprimernejši. Najbolj nadarjena sta bila Sinek, ki je igral klarinet, in Franček Bogatin, ki je kot slavček igral na picolo.«
Se morda spomnite kakega posebnega dogodka?
»Ja, teh je bilo kar nekaj. Fantje so bili zelo živahni. Nekoč sta se dva fanta napila šmarnice, potem pa sta se stepla.
Ker smo imeli nekaj časa podporne člane, smo igrali na vseh njihovih pogrebih. Enkrat pa je pogreb trajal zelo dolgo. Bila je huda zima in ko bi morali začeti igrati, smo ugotovili, da so nam tipke zamrznile. Po vojni smo sodelovali na prvomajskih proslavah v Konjicah ter od Loč do Vitanja. Na te proslave smo se vozili s tovornjaki. Nekoč smo za 1. maj šli zgodaj zjutraj igrat na Skalo. Z godbo sem sodeloval na številnih tekmovanjih. Na enem takem v Velenju, sem dobil Gallusovo priznanje.«
