Lutkovni umetnik – animator, igralec, pisec besedil in režiser
Nace Simončič je bil rojen 8. junija 1918 v Litiji, v podstrehi Vovkove hiše, nasproti Boriškove gostilne. Kasneje so se preselili v hišo k Moravčanu, od tam pa na levi breg Save v hišo ob Vrhovčevi mesariji. Oče mu je umrl, ko je bil star dve leti. Mati Frančiška je težko preživljala njega in mlajšega brata. Svoje otroštvo in mlada leta je preživel v Litiji, kjer je dokončal osnovno šolo. Spominjal se je nadučitelja Rostoharja in litijskega kronista Jožeta Župančiča. Po končani osnovni šoli je v Ljubljani opravil tri razrede gimnazije. Nadaljnje šolanje mu je onemogočila domača denarna stiska. Opravljal je razna dela, da se je preživljal. Štiri mesece je pomagal litijskemu lekarnarju Brilliju. Vrnil se je v Litijo, tu obiskoval (1934 – 1937) obrtno nadaljevalno šolo in se izučil za mizarja. Leta 1940 se je oženil z Frančiško Gortnar, ki je v Litijo prišla iz Železnikov.
Pred začetkom druge svetovne vojne je bil član litijske godbe. Igral je na boben. Vse godbenike so prijavili v nemško vojsko. Ko je prejel njihov poziv, je sklenil, da jim bo ubežal in je odšel v partizane. Najprej je bil borec v Zasavskem bataljonu, potem pa v Cankarjevi in Prešernovi brigadi. V Črnomlju, leta 1944, se je učil balet in pel pri komornem zboru ter sodeloval v Belokranjski kulturni skupini. Kasneje je sodeloval kot igralec v Slovenskem narodnem gledališču, ki je delovalo v osvobojeni Beli krajini. Igral je v Težkih urah, Raztrgancih (Matej Bor) in Namišljenem bolniku (Mollier). Od leta 1946 – 1948 je obiskoval igralsko akademijo v Ljubljani. Do leta 1950 je ostal v Drami.
Leta 1950 se je na prigovarjanje Jožeta Pengova odločil, da bo odšel med lutkarje. 31. marca 1951 je odigral je vlogo kužka Postružka v predstavi Frana Milčinskega Žogica Marogica. Tako je začel sodelovati z lutkovnim gledališčem. Najraje je delal z ročnimi lutkami, saj je pri njih mogoče doseči največjo dinamičnost in usklajenost med gibom in glasom. Bil je član Mestnega, kasneje Lutkovnega gledališča. Napisal je več kot dvajset lutkovnih igric, med temi so: Veliki kikiriki, Zlata ribica, Zajčja reportaža, Medveda lovim. Veliko jih je tudi sam režiral: Sapramiška (Svetlana Makarovič).
Na nacionalni televiziji je od leta 1963 do 1971 vodil lutkovni studio. V tem času so pripravili več serij Kljukčevih dogodivščin. Nace Simončič je bil avtor besedila, zasnoval je lutke in igral kar tri vloge: Kljukca, kužka Pikija in kravo Jagodo. Znan je kot palček Smuk v češki risanki. Poučeval je lutkarstvo na učiteljišču in na srednji vzgojiteljski šoli.
V letih 1987 do 2000 sta z Markom Okornom pričela oddaje z Radovednim Tačkom. Nanizanka je skušala na zabaven in zanimiv način otrokom predstaviti nove pojme in poglobiti njihovo znanje. Vsaka oddaja je bila zaokrožena celota, ki določeno besedo predstavi v vseh njenih pomenih. Tačka je animiral Nace Simončič. Animirano špico za serijo je prispeval Marjan Manček. Scenarij je napisala Evelina Umek, režirala pa Andreja Humar Gruden.
Za svoje delo je prejel številna priznanja:
– Medalja dela (1949)
– Red dela z zlatim vencem (1963)
– Nagrada Prešernovega sklada leta (1964)
– Župančičeva nagrada (1984)
– Plaketa mesta Ljubljane (1984)
– Zlata plaketa bienala jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu (1987)
– Priznanje ZDUS (Združenje dramskih umetnikov Slovenije) za življenjsko delo (1993)
– Leta 1996 sta Nace Simončič in Marko Okorn prejela viktorja za najboljšo televizijsko zabavno in razvedrilno oddajo.
– Nagrada predsednika Slovenije Milana Kučana (1999)
Največja nagrada zanj pa je bila odkrit in iskren odziv otrok na njegovih številnih nastopih. Zelo rad je nastopal na številnih prireditvah in nastopih, saj je bil prijeten sogovornik in prijatelj otrok. V Litiji je Nace Simončič nastopal februarja 1998 na otvoritvi mladinskega oddelka litijske knjižnice in zadnjič 9. februarja na podelitvi Cici – bralne značke.
Litijani smo ga ob njegovi osemdesetletnici počastili z litijskim srebrnikom Fondacije Villa Litta.
V razstavnih prostorih Slovenskega gledališkega muzeja so 22. 1. 2002 odprli razstavo o Nacetu Simončiču z naslovom Veliki mojster male umetnosti, ki so jo posvetili spominu na slovenskega lutkovnega umetnika ob prvi obletnici njegove smrti. Razstavo je pripravil dramaturg Matjaž Loboda v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana. Razstavljeni eksponati so hkrati nudili informacijo o predstavah, ki so zaznamovale razvoj slovenskega lutkarstva. Spremljala jo je videokaseta z avtorjevim televizijskim portretom. S svojim delom je oblikoval obsežen in bogat umetniški prispevek k razvoju in širši uveljavitvi naše lutkovne umetnosti.
Nace Simončič, veliki lutkar in kuža v človeški podobi je polepšal toliko otroštev. Nežno, vsebinsko, igrivo ter poučno je številne generacije vodil skozi najbolj občutljiva leta. Njegove lutke so imele dušo, zaživela je v resničnem življenju in ljudi, ne glede na starost pobožala tam, kje vsakdo večno ostaja otrok.
Umrl je 21. januarja 2001 v Ljubljani.
Pred začetkom druge svetovne vojne je bil član litijske godbe. Igral je na boben. Vse godbenike so prijavili v nemško vojsko. Ko je prejel njihov poziv, je sklenil, da jim bo ubežal in je odšel v partizane. Najprej je bil borec v Zasavskem bataljonu, potem pa v Cankarjevi in Prešernovi brigadi. V Črnomlju, leta 1944, se je učil balet in pel pri komornem zboru ter sodeloval v Belokranjski kulturni skupini. Kasneje je sodeloval kot igralec v Slovenskem narodnem gledališču, ki je delovalo v osvobojeni Beli krajini. Igral je v Težkih urah, Raztrgancih (Matej Bor) in Namišljenem bolniku (Mollier). Od leta 1946 – 1948 je obiskoval igralsko akademijo v Ljubljani. Do leta 1950 je ostal v Drami.
Leta 1950 se je na prigovarjanje Jožeta Pengova odločil, da bo odšel med lutkarje. 31. marca 1951 je odigral je vlogo kužka Postružka v predstavi Frana Milčinskega Žogica Marogica. Tako je začel sodelovati z lutkovnim gledališčem. Najraje je delal z ročnimi lutkami, saj je pri njih mogoče doseči največjo dinamičnost in usklajenost med gibom in glasom. Bil je član Mestnega, kasneje Lutkovnega gledališča. Napisal je več kot dvajset lutkovnih igric, med temi so: Veliki kikiriki, Zlata ribica, Zajčja reportaža, Medveda lovim. Veliko jih je tudi sam režiral: Sapramiška (Svetlana Makarovič).
Na nacionalni televiziji je od leta 1963 do 1971 vodil lutkovni studio. V tem času so pripravili več serij Kljukčevih dogodivščin. Nace Simončič je bil avtor besedila, zasnoval je lutke in igral kar tri vloge: Kljukca, kužka Pikija in kravo Jagodo. Znan je kot palček Smuk v češki risanki. Poučeval je lutkarstvo na učiteljišču in na srednji vzgojiteljski šoli.
V letih 1987 do 2000 sta z Markom Okornom pričela oddaje z Radovednim Tačkom. Nanizanka je skušala na zabaven in zanimiv način otrokom predstaviti nove pojme in poglobiti njihovo znanje. Vsaka oddaja je bila zaokrožena celota, ki določeno besedo predstavi v vseh njenih pomenih. Tačka je animiral Nace Simončič. Animirano špico za serijo je prispeval Marjan Manček. Scenarij je napisala Evelina Umek, režirala pa Andreja Humar Gruden.
Za svoje delo je prejel številna priznanja:
– Medalja dela (1949)
– Red dela z zlatim vencem (1963)
– Nagrada Prešernovega sklada leta (1964)
– Župančičeva nagrada (1984)
– Plaketa mesta Ljubljane (1984)
– Zlata plaketa bienala jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu (1987)
– Priznanje ZDUS (Združenje dramskih umetnikov Slovenije) za življenjsko delo (1993)
– Leta 1996 sta Nace Simončič in Marko Okorn prejela viktorja za najboljšo televizijsko zabavno in razvedrilno oddajo.
– Nagrada predsednika Slovenije Milana Kučana (1999)
Največja nagrada zanj pa je bila odkrit in iskren odziv otrok na njegovih številnih nastopih. Zelo rad je nastopal na številnih prireditvah in nastopih, saj je bil prijeten sogovornik in prijatelj otrok. V Litiji je Nace Simončič nastopal februarja 1998 na otvoritvi mladinskega oddelka litijske knjižnice in zadnjič 9. februarja na podelitvi Cici – bralne značke.
Litijani smo ga ob njegovi osemdesetletnici počastili z litijskim srebrnikom Fondacije Villa Litta.
V razstavnih prostorih Slovenskega gledališkega muzeja so 22. 1. 2002 odprli razstavo o Nacetu Simončiču z naslovom Veliki mojster male umetnosti, ki so jo posvetili spominu na slovenskega lutkovnega umetnika ob prvi obletnici njegove smrti. Razstavo je pripravil dramaturg Matjaž Loboda v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana. Razstavljeni eksponati so hkrati nudili informacijo o predstavah, ki so zaznamovale razvoj slovenskega lutkarstva. Spremljala jo je videokaseta z avtorjevim televizijskim portretom. S svojim delom je oblikoval obsežen in bogat umetniški prispevek k razvoju in širši uveljavitvi naše lutkovne umetnosti.
Nace Simončič, veliki lutkar in kuža v človeški podobi je polepšal toliko otroštev. Nežno, vsebinsko, igrivo ter poučno je številne generacije vodil skozi najbolj občutljiva leta. Njegove lutke so imele dušo, zaživela je v resničnem življenju in ljudi, ne glede na starost pobožala tam, kje vsakdo večno ostaja otrok.
Umrl je 21. januarja 2001 v Ljubljani.
