Karel Tiegl (28. 4. 1894 – 9. 10. 1949) je bil rojen v Krvavi Peči pri Robu, gozdarju pri Turjaškem grofu. Oba starša sta bila Čeha. Po končani klasični gimnaziji je eno leto (1913-1914) študiral za geometra na Visoki tehnični šoli v Grazu, kjer je opravil tudi nekaj izpitov. Nato je vmes posegla prva svetovna vojna. Študij je potem nadaljeval v Brnu že v poletnem semestru 1918/1919 ter ga tudi uspešno zaključil junija 1920. Dobil je naziv »višji geometer«. Najprej je služboval v zelo oddaljenih krajih tedaj nastale Jugoslavije (Bitola, Kosovo itd.), v tridesetih letih v bližjih krajih (najprej v Prekmurju, na koncu v Kamniku).
Decembra 1939 se je poročil z Marijo Kunaver, učiteljico. Imela sta dva otroka, Agato (rojeno 1941) in Karla Dragota (rojenega 1946). Razmere po drugi svetovni vojni so ga zelo prizadele. Zbolel je in leta 1949 umrl za rakom na jetrih.
O vojni je pripovedoval, da so se z italijanskimi vojaki gledali iz hriba v hrib in si v mirnem času celo prijateljsko pomahali. Kadar je šel oče z Rombona na dopust, je šel peš, da bi se domov vrnil živ. Ko pa se je vračal nazaj na bojišče, mu je bilo vseeno, zato se je peljal z žičnico, ker je vedel, da ga na Rombonu čaka velika negotovost, v katero je spadala tudi sama vožnja do tja. Enkrat si je z zarjavelo žico zastrupil roko in ker se je oteklina večala, ga je zdravnik poslal v dolino. To ga je rešilo, saj so v tem času Italijani napadli njegovo postojanko in veliko njegovih tovarišev je bilo mrtvih. Pripovedoval je tudi o velikem številu mrtvih Italijanov pri Kobaridu, domnevno oktobra 1917. Menda je njegova enota prišla z Rombona, ko so Nemci že uporabili bojni plin. (Domnevno zato, ker se ne ve, ali je bil res zraven, ali je to le slišal.) Rad je poudarjal, da ga je pri življenju ohranila molitev njegove žene.
