Bil je pionir slovenskega zobozdravstva, ustanovil je prvo stomatološko kliniko.
Rodil se je 16. 4. 1896 na Godešiču pri Škofji Loki. Maturiral je v Novem Mestu aprila 1915. Ker je bil intelektualec, je bil po maturi poslan v oficirsko šolo v Murau na trimesečno usposabljanje. S 15. aprilom 1915, pri 19. letih, je šel v vojsko, na postajo ga je spremljal oče. Ob slovesu sta si stisnila roke, oče mu je rekel, naj se vrne zdrav domov.
Najprej je šel v Ljubljano v kasarno k sv. Petru, kjer so ga po nekaj dneh določili, da gre k 7. lovskemu bataljonu na Vrhniki. Junija so šli na fronto in prostovoljno se je prijavil na italijansko fronto, saj ni hotel iti v Galicijo, kjer bi se bojeval proti »bratom« Rusom. Pred odhodom je zbolel in bil na zdravljenju v Kranjski Gori. Bataljon je tačas že odrinil, zato je šel sam s puško in nahrbtnikom za njimi. Ko je šel čez Vršič, je videl ruske ujetnike, ki so gradili cesto. Ko je prišel do Čukle (pri Bovcu), je imel srečo, saj je šel čez minsko polje. Debelo so ga gledali, kako da se mu ni nič zgodilo, saj je en dan prej nekdo stopil na mino. Na Rombonu so bili šest mesecev. Spali so v šotorih, če je stegnil noge, jih je imel že na prostem. Ker na Rombonu ni vode, so si talili led. Hrano so dobili enkrat na dan, ob štirih zjutraj, saj so nosači pričeli nositi hrano in municijo šele, ko se je znočilo. Z Rombona so decembra 1915 odšli na tirolsko fronto.
Od marca 1916 so bili na Malem Palu. V juliju so iz Mute v Ziljski dolini streljali z možnarjem na italijanske pozicije na Cellonu. Ko so na Malem Palu opazovali let granate, je med njih padlo dno te granate, po zraku je letelo 1800 metrov. 15. 8. 1916 je mina ranila nekaj vojakov. Bil je vodnik (Cugsführer), zato so ga poklicali, naj gre pomagat ranjencem. Skočil je pokonci in pograbil torbo s prvo pomočjo, a mu je vest rekla, naj ne gre. Vendarle si je premislil in šel pogledat, ali lahko kaj pomaga. Takrat je priletela še druga mina in izgubil je zavest. Zadelo ga je 6 šrapnelov, 2 v pljuča. Mislili so že, da je umrl. Šele ponoči so ga lahko na nosilih prenesli z Malega Pala do bolniškega voza. Med vožnjo si je mislil, nikoli več fronta. Operiran je bil v Celovcu, okreval je v Pragi. Krogla je do smrti (umrl je 24. 6. 1972) ostala v pljučih.
Ko je okreval, je bil premeščen v Borojevičev generalštab. Jeseni 1917 so bili v kraju San Vito al Tagliamento. Ker se je naučil pisati na pisalni stroj, je imel vpogled v zaupne dokumente. Bil je zelo dobro informiran o poteku vojne in je vedel, ko se je bližal konec. Ko se je vrnil domov, je začel praviti očetu, da je konec vojne in da je Avstrija propadla, pa mu ni verjel. Sin je odtrgal znak F.J.I. s kape, jo vrgel na tla in pohodil, oče pa je mislil, da je znorel, saj ni mogel verjeti, da je tisočletne Avstrije konec. Prejel je tri odlikovanja (Franca Jožefa, Laeso Militi in bronasto medaljo za hrabrost).
Očetovo pripoved je posnel njegov sin Andrej Rant, prepis zvočnega posnetka je objavil v reviji Loški razgledi.
