Osnovno poslanstvo Jakoba Sokliča je bilo njegovo pastoralno delovanje. Kot duhovnik je že pri Sv. Vidu v Halozah pri Ptuju našel močno vez s tamkajšnjimi prebivalci, ki je prišla še bolj do izraza v Slovenj Gradcu, mestu, kjer je Soklič preživel skoraj štirideset let.
Dejstvo, da je bilo delo duhovnikov v povojnem času zelo omejeno in ovirano, je verjetno vplivalo na vstop Sokliča v Ciril-Metodijsko društvo, saj je na ta način v tistem času lažje deloval na vseh področjih. S tem vstopom mu je bilo leta 1954 omogočeno obnavljanje cerkve sv. Duha, kasneje tudi župnijske cerkve sv. Elizabete, tiskanje katekizmov, posredovanje v davčnih zadevah in drugo. Jakoba Sokliča je odlikoval izjemen posluh za otroke in mladino, za potrebe verouka je konec šestdesetih let začel s postopki gradnje novih učilnic v prostorih nekdanjega župnijskega hleva. Njegova napredna drža je vidna tudi v pastorali, kjer je v verske navade svojih faranov vnašal in uvajal številne novosti.
