Strmca je naselje v severnem delu občine Postojna. V listinah je bila omenjena že leta 1162, in sicer kot lastnina Stiškega samostana. Življenje pa je tu utripalo že prej, saj je mimo vodila pomembna rimska cesta. Danes šteje osemindvajset gospodinjstev z dvainosemdesetimi prebivalci. Velja za najlepšo postojnsko vas.
Pogled nanjo s sedla med vzpetinama Lipovec (1019 m) in Petričev hrib (937 m) očara. V jasnem vremenu vidimo z vrhov precejšen del slovenskih Alp, pobočje Petričevega hriba pa so posvojili zmajarji in jadralni padalci. Ob ustreznih vetrovih je na sedlu majhna gneča avtomobilske pločevine. Nanj namreč vodi gozdna cesta, ki se nadaljuje na Planinsko goro, nekateri njeni deli pa nas po neskončnih ovinkih skozi gozdove pripeljejo do Hotedršice, na Črni vrh in v pogorje Idrijskega Javornika. V zaledju obeh vrhov je nekoč potekala meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Ohranjene so nekdanje mejne utrdbe in vodni zbiralnik, na robu Strmce pa so bila zgrajena vojaška skladišča.
Strmco obdajajo obširna polja, ki so bila vedno lepo obdelana. Vas je bila znana tudi po letnem kmečkem prazniku. Zadnja leta obdelane površine izginjajo. Vse več je senožeti. Kot marsikje drugje po Sloveniji so se njive spremenile v vrtičke, vasica pa je še vedno lepa.
Cerkev Marije Snežne
Morda je lepa tudi zato, ker je majhna. Majhno je lepo, pravi pregovor. To velja tudi za vaško cerkvico Marije Snežne. Je pravi bombonček, njena ljubkost pa je še zlasti prišla do izraza po zadnji prenovi.
Kdaj je bila zgrajena, ni znano. V popisu cerkva iz leta 1525 je še ni bilo. Ker je bil njen glavni oltar posvečen leta 1611, je verjetno nastala v času splošne rekatolizacije dežele po zmagi nad luteranstvom ob koncu 16. ali v začetku 17. stoletja. Že leta 1630 so jo vaščani povečali in prezidali, nato pa zanjo redno skrbeli. Leta 1876 je dobila tri nove neogotske oltarje, vendar so jih opremili kar s starimi lesenimi skulpturami. V nišo vélikega so postavili dopadljiv kip Marije z detetom, okoli nje pa podobe svetnikov Petra, Pavla, Andreja in Janeza Evangelista. Stranska oltarja so namenili sv. Križu z Antonom Padovanskim in sv. Jožefom ter sv. Katarini Aleksandrijski z nadangelom Mihaelom in Antonom Puščavnikom. Leta 1890 so kupili tudi nov križev pot. Bil pa je to zadnji večji poseg v cerkveno notranjost. Čas je potem naredil svoje, nekaj pa tudi nepridipravi. Leta 1982 so namreč vlomili v cerkev in odnesli večje število svetniških kipov. Nadomestili so jih z mavčnimi. Splošne obnove svojega svetišča so se Strmčani spet lotili leta 2019. Celostno restavriranje oltarjev je opravila delavnica Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom, poškodovane prizore križevega pota pa so zamenjale fotografije, pritrjene na platno.
Izgubljeno med prenovo
Obnove redno prinesejo nekaj dobrega in lepega, hkrati pa se marsikaj še vedno uporabnega in zgodovinsko pričevalnega tudi izgubi. To se je pripetilo tudi v Strmci. Tako ne vemo, ali je kdo opazil in zapisal ime mojstra, ki je izdelal arhitekturo oltarjev. Ne enem od stranskih oltarjev je bil pred dvajsetimi leti podpisan mojster Frančišek Turšič. Pisna zgodovina ga ne omenja. Verjetno ni bil šolan podobar, gotovo pa spreten mizar s smislom za oblikovanje in s poznavanjem takratnih trendov v izdelavi oltarjev.
Avtorja starega križevega pota ne poznamo, pred uporabo pa ga je bilo treba blagosloviti. Za blagoslov je takratni upravitelj župnije Valentin Bernard zaprosil za ta opravila pooblaščene ljubljanske frančiškane, ti pa so v Strmco poslali patra Angelika Hribarja (1843–1907). Mož ni bil kdor koli, pač pa eden največjih slovenskih cerkvenih skladateljev. Bil je organist in vodja zbora v ljubljanski redovni cerkvi, hkrati pa tudi učitelj orgel, petja in klavirja v takratni mestni orglarski šoli. V svojih skladbah je povezoval nabožnost z ljudskimi melodijami, tako da so mnoge njegove pesmi ponarodele. Ustvaril je tudi več zahtevnih kompozicij, med njimi kar tri latinske maše.
Blagoslov je prišel opravit 27. julija 1890. Bil je natančen. Ker se križev pot v neposvečene ali oskrunjene prostore ni smel nameščati, je najprej preveril, ali je bila cerkev ustrezno posvečena. Predstojnik frančiškanov Placidus Fabiani je o tem izdal posebno listino, ki so jo v cerkvi leta 2006 še vedno hranili, v njej pa je bil zapisan tudi uradno še neznan datum posvetitve cerkve: 17. julij 1636. Po prezidavi so jo očitno znova posvetili.
Pred prenovo je bilo v cerkvi tudi nekaj ostankov prvotnega križevega pota. Upodobitve so spominjale na stil iz 18. in prve polovice 19. stoletja. Slikan je bil po vzorih neugotovljenega avtorja. Za pomembnejše cerkve sta jih pri nas kopirala zlasti Leopold Layer iz Kranja in Matevž Langus iz Kamne Gorice, na podeželju pa bomo pogosto srečali Štefana Šubica iz Poljan pri Škofji Loki in Janeza Potočnika iz Krope.
