Lucija Mozetič

„V Novi Gorici sem živeli v bloku pri sodišču. Tam sta bila dva bloka in bil je še čebelnjak, ostalih blokov še ni bilo. Prav prijetno se je bilo z vozičkom sprehajati na Delpinovo ulico, kamor smo s kanglico hodili po mleko. Sem Štajerka, iz Maribora, in sem imela na začetku probleme z jezikom in narečjem. Ko sem v Zelenjavi spraševala po ohrovtu, so mi rekli, da ga nimajo. Jaz pa sem ga videla za prodajalko na polici. Ko sem ji ohrovt pokazala, je prodajalka rekla: »A, to bi radi. To ni ohrovt, to so vrzote.« Jaz sem bila meščanka, v Mariboru sem hodila k baletu, sabljala, hodila sem v gledališče. Tu pa se je kulturno življenje spremenilo in izboljšalo šele z izgradnjo Kulturnega doma. V Novi Gorici mi je bilo zanimivo to, da so ljudje hodili okoli brez plaščev. Vedno so mi pravili, da je brez veze kupovati plašč za štirinajst dni zime. Poleti je bilo vroče, zime pa so bile res mile. Ker sem bila navajena mariborskega snega, me je čudilo, da smo za novo leto okraševali jelko, zunaj pa ni bilo snega. Le kako lahko praznuješ božič in novo leto, zunaj pa sije sonce in trava je še vedno zelena? Na začetku v mestu tudi ni bilo še vrtca za otroke do tretjega leta in sem imela gospodinjsko pomočnico, da je pazila sina.

Nekaj let sem bila zaposlena na Vozilih, nato so me leta 1976 sprejeli v Jugobanko, ki je imela prostore v takrat novozgrajenih Argonavtih. Stavba je bila lepa, ampak naša poslovalnica je bila zgrajena iz stekla in plastike. Streha, ki je bila iz plastičnih oken, je v kasnejših letih velikokrat zamakala. Še pred otvoritvijo sem na centrali v Ljubljani prosila, naj nam kupijo klimo, pa so mi rekli, da bomo že malo potrpeli. 19. julija 1976, na dan otvoritve, je bilo grozno vroče. Moji predstavniki iz Ljubljane so prišli na otvoritev, seveda v oblekah in kravatah. Tako so se potili, da sem čez nekaj dni dobila klimo. Pred Jugobanko je bila v Novi Gorici samo Goriška banka, zato so nas vsi hodili gledat, ker smo bili novost. Vsi zaposleni na banki smo morali imeti pištolo. Enkrat na leto smo imeli v Panovcu streljanje. Jugobanka je bila tudi edina z deviznim pooblastilom. Komitente smo dobivali okoli, jaz sem hodila po osnovnih šolah z ježkovim varčevanjem. Enkrat na mesec smo prišli na šolo, otroci so nam po pouku vedno nekaj zapeli, zaigrali in prinesli »šparovčke«. Mi smo v tej igri obnašali kot prava banka in jim na licu mesta prešteli denar in odprli knjižnice. Otroci so bili navdušeni, mi pa tudi. Vsako leto na dan varčevanja, ki je bil 31. oktobra, smo za otroke priredili neke vrste literarni natečaj. Zmagovalce smo popeljali na izlet. 

Leta 1980 je prišel k meni na banko gospod Gašper. Suvereno me je vprašal: »Bi dali kredit za gradnjo cerkve?« Meni je bilo sicer čudno, da je prišel k nam v Jugobanko in ne Ljubljansko banko, a sem vseeno odgovorila: »Dobro, bom vprašala centralo v Ljubljano. Zakaj pa ne.« Tako se je začelo najino dolgoletno sodelovanje. Pred tem je imel gospod Gašper v najemu hišo na Partizanski ulici – tam je bila kapelica in šola, kamor so otroci hodili k verouku. Govorilo se je, da za tako moderno mesto ni potrebna cerkev. In gospod Gašper je vložil veliko truda, da je dobili parcelo in da je bila dodeljena v te namene v OPN. Najprej sva šla v na centralo v Ljubljano. Nisem vedela ali naj ga imenujem gospod ali tovariš. In sem rekla: »Dober dan, to je naš gospod tovariš Gašper.« Vsi so se začeli smejati in ozračje se je sprostilo. Za garancijo kredita smo dobili celo Koprsko škofijo. Temeljni kamen smo postavili leta 1980. Mi smo postali svetovna banka z nakazili od Grenlandije do Avstralije s strani diaspore, ki je prilivala donacije za novo cerkev. 1982, ko je bila posvetitev, sem bila zelo vesela, da se bom udeležila dogodka, vendar so me poklicali iz Ljubljane, da ne smem na posvetitev in da lahko samo gledam skozi okno. Cerkev je bila na začetku v notranjosti neurejena, ker niso imeli denarja, saj so vse porabili za gradnjo. S kolegi smo hodili po terenu, od cerkve do cerkve, kjer so imeli župniki denar po predalih. Ker jih je nadzorovala policija, so se bali odpreti bančne račune. Zato sem jim naredila knjižnice na geslo (npr. Peter). Nekega dne je prišel eden teh župnikov k meni in prosil, da bi dvignil 2000 mark. Na osebo si takrat lahko dvignil le 500 mark na dan, zato sem mu napisala še ženo in dva otroka. Vsakič, ko je prišel kasneje do mene je rekel: »Lucija, saj nisi nobenemu povedala, da imam ženo in dva otroka.«

Ko so naredili iz Argonavtov igralnico, je bila naša banka tista, ki je imela priliv v lirah in smo bili zato glavna banka v Jugoslaviji, kjer smo pošiljali lire v centralo v Beograd. Z igralnico smo sodelovali, imela je menjalnico in izposojevalnico denarja. V tem času se je odprla Vipa banka, ki je kasneje dobila menjalnico v igralnici, čeprav smo se tudi mi potegovali zanjo. Oktobra 1989 smo izvedeli, da bomo s 1.1. 1990 postali Abanka. Vsi prilivi naj bi sicer šli v Beograd, vendar se je takrat Slovenija odločila, da ostane vse v temeljni banki – Banki Slovenije. Začelo se je drugo poglavje …”