Oskar Jogan

V MLADINSKI DELOVNI BRIGADI

„Leta 1947 smo Primorci za vedno izgubili Gorico, nam bližnje in najlažje dostopno mesto, kamor smo krajani Rihemberka hodili po nakupih kar s kolesi, nekateri pa so se tja vozili tudi v službo. V silovitem zanosu, ki je sledil priključitvi Primorske k matični domovini, je bilo treba izgubljeno na nek način nadoknaditi, zato je že leto kasneje na naši strani meje tik ob Gorici začela Jugoslavija graditi novo Gorico. Po že uveljavljenem vsedržavnem vzorcu pri graditvi prog Brčko – Banovići, Šamac – Sarajevo in drugih velikih akcij so to nalogo poverili mladinskim delovnim brigadam.

Organizacijske priprave za ustanovitev MDB, ki bodo gradile novo Gorico, so se po vsej državi začele že v pozni pomladi leta 1948. Takrat sem bil v Železniški industrijski šoli v Mariboru, kjer sem zaključeval prvi letnik šolanja. V različnih mariborskih šolah nas je bilo takrat veliko Primorcev in mnogi med njimi smo čutili potrebo prispevati svoj delež k obnovi porušene in k matični domovini komaj priključene pokrajine. Ko se je pokazala prilika, da bi to lahko uresničili prav blizu naših rojstnih krajev, smo se v velikem številu  odločili, da poletne počitnice zamenjamo z udarniškim delom. V brigade smo se lahko prijavili le tisti, ki ob zaključku letnika nismo imeli negativnih ocen.

Dan pred odhodom smo se vsi brigadirji zbrali v Unionski dvorani, kjer je bila ob tej priliki na slavnosten način formirana VIII. mariborska delovna brigada, katere člani smo postali. Tam smo dobili še vse potrebne napotke, dali pa so nam tudi svetlo rjave delovne obleke. Po krajši paradi skozi mesto smo se naslednje jutro namestili na poseben, z zastavami in transparenti bogato okrašen vlak, ki nas je odpeljal proti Primorski. Na vseh postajah, kjer so bili predvideni postanki, so nas veselo pozdravljali tamkajšnji prebivalci. Zadnji del proge, ki je vodil mimo mojega domačega kraja, je vlak vozil počasi, tako da je na končno postajo v Gorici pripeljal šele pozno popoldne.

Prihod naše brigade v bivšo opekarno, ki so ji domačini pravili »frnaža«, kjer je bil  sedež delovne akcije, je bil veličasten! Brigadirji iz drugih krajev, ki so v Gorico prišli pred nami in so pripravili vse potrebno za našo namestitev, so nas bučno pozdravili. Po kratkem počitku so nas razmestili po velikanskih sobanah z lesenimi pogradi, na katerih so bile na novo napolnjene slamnjače. Kmalu za tem smo se razvrščeni po brigadah zbrali na zbornem mestu, kjer nas je komandant akcije posebej pozdravil, nato pa navzoče seznanil z dosedanjimi delovnimi rezultati in delovnimi nalogami, s katerimi se bomo morali spoprijeti. Sledila je večerja, nato medsebojno seznanjanje. Mnogi med nami so tukaj prvič v svojem življenje prisluhnili pestrim jezikom številnih jugoslovanskih narodov, ki jih prej še nikoli nismo slišali. Druženje so vseskozi spremljali brigadirski pevski zbori, nato smo, dodobra utrujeni od potovanja in povsem novih vtisov, polegli k prepotrebnemu počitku.

Naša brigada se je že naslednjega dne prvič odpravila na delovišče. Z zastavo in komandantom brigade na čelu smo ubirali pot proti Kromberku, a kmalu zavili po dobro shojenem kolovozu na desno, kjer smo se po nekaj sto metrih ustavili. Tam nas je že čakal  starejši delovodja, ki nam je bil dodeljen za nadzornika pri strokovnem izvajanju del. Neka druga brigada je pred nami krčila zemljišče, po katerem naj bi potekala nova cesta proti Šempetru. Pravkar so geometri pred nami tudi postavljali količke, ki so označevali profile nasipov za novo cesto. Po krajših napotkih, ki jih je delovodja dal komandantu, smo se s krampi in lopatami po trojkah zagrizli v vrhnjo plast zemlje, jo odkopavali, nakladali na samokolnice in odvažali na nasip, kjer so jo drugi utrjevali. Delo, ki je potekalo v veliki vročini, je bilo težavno. Tisti redki v brigadi, ki smo prišli iz industrijskih šol in smo bili vajeni delati z ročnim orodjem, smo prvi dan zaključili brez večjih težav, le neznansko utrujeni smo bili! Večji del drugih, (med njimi je bilo tudi precej deklet z gimnazije in frizerske šole), si je že po nekaj urnem delu zavijalo žuljave roke z robci, kar seveda ni veliko pomagalo. Pri mnogih je zaradi tega delovna vnema popustila in nenehno so gledali, kdaj bosta do njih prispeli brigadirki, ki sta bili zadolženi za oskrbo z vodo, da bi se z izgovorom, da gredo pit, vsaj za nekaj časa lahko odpočili. Komandant, ki je prišel na delovišče na obhod, je moral nekaj najbolj ožuljenih celo poslati domov, zato prvi dan, razumljivo, ni bil najbolj zadovoljen z našim delovnim uspehom.

Že od vsega začetka smo bili na delovišču soočeni s tekmovalnim duhom, ki je vseskozi vladal med brigadirji. Ena izmed brigadirk, ponavadi tista, ki je bila fizično slabotnejša, je na nasipu skrbno pregledala vsako pripeljano samokolnico in jo, če je bila seveda pravilno naložena, s črtico pripisala pripadajoči trojki. Vsak dan po končanem delu so s sodelovanjem delovodje sešteli izkopane in prepeljane količine zemlje in rezultate sproti prenesli komandantu brigade, ki jih je po obdelavi nemudoma predal v štab delovne akcije.

Brigade so izvajale dela na različnih objektih v okolici naselja. Nekatere so bile razporejene k pravim gradbenim delom, saj se je takrat že začela gradnja gimnazije in nekaj stanovanjskih blokov. V glavnem pa smo delali na zemeljskih delih za ceste, mostove in pri izsuševanju zemljišč. Ne spomnim se, da bi na gradbiščih, kjer smo delali mi, imeli kakšen stroj za zemeljska dela ali kamion. Vse je bilo treba opraviti ročno in vse materiale prepeljati s  samokolnicami! Včasih so bile razmere za delo obupne težke, vendar se nad tem nikoli ni nihče pritoževal! Neka brigada iz Srbije je v naši bližini kopala temelje za manjši most čez potok. Sivo-modra zemlja, ki so jo izkopavali v močvirnatem svetu, je bila težka in blatna. Z lopato so jo rezali v kosih in si jo, mnogi stoječ na lestvah, iz globine kakih 5 metrov podajali po verigi rok, dokler ni prišla na mesto, odkoder jo je bilo mogoče odvažati s samokolnicami. Mladi brigadirji, med katerimi je bila polovica žensk, so bili dobesedno prekriti z debelo skorjo na pol suhega razpokanega blata, tako da je na njihovih obrazih ostala čista le belina oči!

Življenje v brigadirskem naselju je potekalo po strogem, skorajda vojaškem redu. Natančno določen urnik delovnih obveznosti je bil moten le v primeru izredno slabega vremena, kar pa se je v vsem času zgodilo le enkrat ali dvakrat. V sila skromnih, le zasilno urejenih prostorih, sta vladala red in čistoča. Prostori za ženske in moške so bili strogo ločeni in medsebojno druženje, razen na dvorišču, je bilo prepovedano. Nekoč je dežurni naselja zalotil neko dekle in fanta, ki sta se v umivalnici objemala. Sledila je najstrožja, že kar sramotna kazen –  izključitev iz delovne akcije!

V Novo Gorico so prihajale brigade iz celotne Jugoslavije, zato se je tu nabrala zelo pisana druščina ljudi, kakršne si dotlej nisem mogel niti predstavljati. Z nekaterimi se je bilo težko sporazumevati, kajti poznali so le jezik lastnega naroda, in se držali svojih ustaljenih navad. Klub temu med nami ni bilo čutiti nesoglasji. Brigadirsko druženje je dejansko prispevalo k medsebojnemu spoznavanju med tako različnimi ljudmi, ki so se zbrali na tem najzahodnejšem koncu naše skupne domovine. Morda je v Jugoslaviji tako znano geslo – bratstvo in enotnost, resnično dobilo svojo potrditev prav na teh prvih delovnih akcijah! 

V naselju so bile organizirane razne kulturne dejavnosti, najpogosteje pevske in plesne. V naši brigadi smo poleg teh imeli tudi likovno skupino, katere član sem bil tudi jaz. Čeprav smo bili utrujeni, nam ni bilo težko enkrat tedensko v popoldanskem času odkorakati ponovno na delovišče in na bele liste s svinčnikom skicirati to, kar smo dopoldne naredili. Kulturne skupine posameznih brigad so vsakodnevno v popoldanskem času organizirale nastope pred brigadirji, štab akcije pa je enkrat tedensko pripravil tudi razglasitev doseženih delovnih uspehov posameznih brigad. Zato da bi to nazorno pokazali udeležencem akcije pa tudi javnosti, je bila na dvorišču postavljena ogromna tabla z oznakami sodelujočih brigad, ki jih je bilo nekaj nad dvajset. Dnevno dosežen uspeh posamičnih brigad je bil prikazan s prilepljenimi stolpci iz modrih papirnatih trakov. Tekmovalnost med brigadami je bila velika. Nekatere od njih so dosegale kar neverjetne rezultate in kaj kmalu se je pokazalo, da je tabla, na kateri je bilo predvideno le 200 odstotno preseganje norme, prav kmalu  postala prenizka! Da bi lahko nanjo prilepili skoraj v nebo segajoče stolpiče, so jo morali mestoma povišati! Razglasitev trenutno najboljše brigade (kar nekaj časa je bila to Kulska), je bila vselej nagrajena s huronskimi vzkliki in aplavzi, ki niso in niso hoteli ponehati!

V obdobju, ki je sledilo priključitvi Primorske, so bile zaradi izgube Trsta in Gorice še vedno prisotne napetosti med Jugoslavijo in sosednjo Italijo. Vodstvo naselja, ki seveda ni hotelo zaostajati v podpiranju stališč državne politike, je v večernih urah večkrat organiziralo demonstracije, ki smo se jih udeležili vsi brigadirji. Ob takih prilikah smo se že na dvorišču razvrstili v tisočglavo povorko, ki je nato v peterostopih korakala vse do rampe na železniški progi tik ob meji in se po drugi strani ceste vračala. Med hojo smo nenehno prepevali domoljubne pesmi in vzklikali gesla „Tujega nočemo, svojega ne damo”, „Tito, Tito”,”Jugoslavija” in podobno. Kadar je bilo vzdušje pravo, smo omenjeno pot ponovili tudi večkrat in s tem onim čez mejo dali vedeti, koliko nas je!

Naša brigada je na svojem delovišču tako napredovala, da je bil za njo že dobro viden nekaj sto metrov dolg spodnji ustroj nove ceste. Približala se je pobočju hriba med Gorico in Rožno dolino in nekaj dni pred odhodom smo krampe zasadili v označeno čelo bodočega cestnega predora Panovec.

V dveh mesecih, ki sem jih prebil v Novi Gorici, sem le dvakrat uspel za nekaj ur obiskati moje domače v 15 km oddaljenem Rihemberku. Mama se je vsakokrat čudila mojemu koščenemu videzu in zaskrbljeno spraševala, ali nam morda ne primanjkuje hrane? Shujšal sem zaradi težkega dela v hudi sončni pripeki, hrane za šestnajstletnika pa, resnici na ljubo, tudi ni bilo ravno v izobilju!

Dvomesečno delo v brigadi je bilo za vse nas, ki smo se ga udeležili težka, a koristna izkušnja. Kolektivni duh, ki je vladal med nami, je gotovo imel svoj zgled v skupnem, šele pred par leti uspešno zaključenem krvavem boju tlačenih narodov za lastno državo. Taka pripravljenost mladine za nesebične delovne napore v skupno korist vseh državljanov pa je v naslednjih letih začela postopoma upadati …

Naša VIII. mariborska MDB je bila konec avgusta, na predvečer svojega odhoda, proglašena za udarno, kar pomeni, da je stalno presegala normirane delovne obveznosti. Udarnik pa sem postal tudi jaz! Razen značke in izkaznice, ki smo jo dobili po vrnitvi v Maribor, smo vsi upravičenci do tega takrat pomembnega in častnega naslova, dobili še nakaznice za nekaj kilogramov moke, 2 litra olja in 5 kilogramov sladkorja. Za naše doma, ki kot kmetje v tistih časih niso imeli možnosti za nakup teh živil v prosti prodaji, je pomenil ta dodatek pravo bogastvo!”