Lastnik konja najbolje ve, kdaj je konj bolan in kako mu pomagati.
Lastniki konj so znali živali sami zdraviti, v vsaki vasi pa so imeli tudi padarja, ki so ga poklicali, če sami niso vedeli, kako pomagati. Kasneje so že obstajale šole za podkovske kovače, ki so poznali anatomijo konja. Ti so znali tudi zdraviti in naravnati živalim zlomljene ude.
Anton Lukše (intervju): Tisti, ki fura, najbolje ve, kako konj zboli, zakaj zboli. Že po konjski figi so vedeli, kako je s konjem. Če se je lepo svetila, je bil konj zdrav. Če je konj ranjen, moraš takoj po injekcijo proti tetanusu, prav tako če klopa dobi ali pa če se odrgne. Če vidiš pri konju kri – takoj po injekcijo proti tetanusu.
Noga je otekla, če se je pretegnil, to se pa ni pozdravilo. Hladili so z obkladki, povijali. Obkladki iz kisa niso dosti pomagali. Konj je imel nogo ‘frderbano’ (uničeno), na eno stran je vedno ‘brusil’, podkev je ‘znucal’ (obrabil) samo na eni strani, ker je težo prenašal na drugo nogo. Ni imel več stabilnosti.
Avgust Burger (intervju): Konji imajo težave tudi, kadar imajo ‘špice’ na zobeh, ker jesti ne morejo. Starim konjem je treba te špice popiliti, da spet lahko jejo, ko jih špice več ‘špikajo’ (bodejo) v nebo. Kovači so imeli tako ‘kobilico’, ki so jo dali konju v usta, da so mu jih odprli, dva sta ga za glavo prijela, pa so mu z ‘rašpljo’ pobrusili špice na spodnjih in zgornjih zobeh. Potem so dali konju slano vodo piti, da so razkužili rane, ker so ga s pilo kdaj tudi ranili. Konj, ki ima špice, ‘čike’ dela, pravimo, da ‘sčika’, prežveči, požreti pa ne more, ker ne požveči dovolj, pa seno ‘ven zabriše’, ven pljune. Konj shujša, nima moči, ne more voziti.
Barjansko bolezen je konj dobil od preslice, kar zanašati ga je začelo. Pogoste so tudi gliste. Najboljša je surova repa na tešče zjutraj. Tako so odpravljali velike, male gliste pa ne gredo tako rade iz konja.
Anton Lukše (intervju): Kolika je nevarna pri konjih. Ščipa jih po črevesju. To je redko. Čreva, 27 m jih ima, se pretaknejo, prebava se ustavi in konj lahko pogine. Slabi ga in konj se ulega, pa ne sme. Sprehajat, gonit ga moraš, da se dvakrat ‘userje’, potem je pa dobro.
Pogoste težave je povzročala tudi konjska slepota. Pripisovali so jo slabemu ravnanju s konjem, zaradi pretepanja po glavi, prezgodnega vpreganja premladega konja, temnih hlevov, kjer so se konjske oči navadile na mrak, ko pa so jih pripeljali na sonce, so se oči težko navadile na močno svetlobo. Opozarjali so tudi na čistočo v hlevu, saj vlažna stelja in gnoj s svojimi hlapi škodujeta tudi očem.
Avgust Burger (intervju): Za mahovice in rape je imel kovač vedno modro galico pri roki. To je bilo najbolj učinkovito zdravilo za zdravljenje kopit. Mahovica – odzad nad kopitom se je začela ‘frišiti’ koža, vnela se je, da je gnoj začel teči in koža se je olupila. Vroč konj je šel čez vodo, ko so vlačili hlode, pa se mu je to pojavilo.
Jurij je bil patron za konje, Marko pa za vole. Na štefanovo, 26. decembra, še vedno župniki konje žegnajo in jih priporočijo v božje varstvo, da bi bili zdravi in močni.
Vsako leto so na cvetno nedeljo nesli v cerkev ‘kravji žegen’, butaro, narejeno iz leskovih palic, medovine, bršljana in drugih zelenih rastlin. Kmet je vsej živini v hlevu dal nekaj zelenja iz butare v dobri veri, da bodo živali celo leto zdrave in ‘friške’ (hitre, urne). Za tram zataknjene žegnane vejice pa so vse leto prinašale srečo in zdravje živini.
Lastniki konj so znali ceniti konje in so dobro skrbeli zanje. Seveda so bile vmes tudi izjeme. Trpinčen in slabo vzdrževan konj ni imel nobene moči in je bil lastniku bolj v izgubo kot korist, dobro oskrbovan konj pa je lastniku dobro služil.
