Po do sedaj znanih podatkih je bil mlin prvič označen na vojaških zemljevidih, ki jih je dala pripraviti avstrijska cesarica Marija Terezija v letih 1763–1787.
V tem času je na zemljevidu zaselek Žagarji, ki je na zemljevidu poimenovan ”Prisagari” torej pri Žagarjih, označeno, da so tam stali štirje objekti, ki so bili postavljeni nad levim bregom Lahinje. Sam mlin, kar je razumljivo, pa je lociran neposredno ob jezu.
Postavlja se vprašanje, kako je zaselek dobil ime. Sam vidim dve možnosti. Kor prvo, da je tam nekoč bila žaga in so objekt preoblikovali v mlin. Osebno se mi zdi ta možnost manj verjetna, čeprav je teoretično možna.
Kot drugo pa se postavlja vprašanje, ali je bil nekoč oskrbnik mlina nekdo, ki se je pisal Žagar (Sagar). Priimek v lokalnem okolju ni nepoznan. Tudi uporaba toponima na vojaškem zemljevidu ”Prisagari” bi lahko nakazovala, da se je oskrbnik pisal Žagar in iz tega sledi, da se je tam reklo ”pri Žagarjih”. Kakor koli že, kljub temu, da danes ta zaselek še vedno ni samostojna krajevna enota, se je zanj najpozneje v drugi polovici 18. stoletja uporabljalo ime Žagarji.
Ob tem je zanimivo tudi dejstvo, da se stanje katastra za območje mlina in parcele, ki je del le tega, od 1824 do danes ni spremenilo, kar je razvidno iz primerjave med ”Katastrsko mapo habsburške monarhije” iz 1824 ter današnjimi podatki v sistemu Piso. Parcelna številka, kjer se nahajajo ruševine mlina je še vedno *130 katastrska občina Loka.
V primerjavi s stanjem na vojaškem zemljevidu (1763–1787) pa kataster iz 1824 prikazuje spremenjeno stanje glede števila stavb. Število teh se je povečalo na 11 v naselju, k temu ni prišteta stavba mlina. Razumljivo je, da se iz prej omenjene katastrske mape ne da ugotoviti, katera poslopja so bila stanovanjska in katera gospodarska.
Iz spisovnega dela katastra za katastrsko občino Loka pri Črnomlju, ki datira v leto 1825, se da ugotoviti, kdo je bil lastnik parcel. Iz seznama stavbnih parcel lahko ugotovimo, da je bil lastnik parcele številka 130, na kateri je stal mlin Johan (Janez) Romšek, ki je živel v kraju Dolenja vas 21. Taisti je bil lastnik tudi stavbnih parcel nad mlinom. To so bile stavbne parcele številka 131, 132, 133. Ta stavbna zemljišča so bila del parcel 1758 (*130) ter 1757 (*131, *132, *133). Z gotovostjo lahko trdimo, da so bile stavbe poleg stanovanjskega objekta tudi hlev in drugi pomožni objekti.
Več kot očitno so bili Romški v Dolenji vasi (zaselku Žagarji) prisotni že v začetku 19. stoletja. Iz Abecednega seznama lastnikov zemljišč je razvidno, da so v Dolenji vasi v okolici mlina v tem času posedovali parcele trije Romški. Poleg omenjenega Johana iz Dolenje vasi 21, sta bila sosednja lastnika določenih parcel (tudi stavbnih) Romšek Peter iz Dolenje vasi 19 ter Romšek Mihael iz Dolenje vasi 20.
Najbrž bi pravilno predvidevali da so bili to trije bratje.
Kot je zapisal Janez Kramarič v knjigi Mlinska kolesa so obstala: Mlini in žage…: ”Iz prvega vpisa v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Črnomlju pa izhaja, da so bili leta 1880 solastniki zemljiške parcele štev. *130 in na njej stoječega mlina Peter, Franc in Jože Romšek iz Dolenje vasi 19, p. Črnomelj, vsak do 1/3; dejansko so prebivali v Žagarcih, ki pa so bili takrat očitno že zaselek najbližje večje vasi, Dolenje vasi pri Črnomlju”.[1]
Predvidevamo, da so bratje Romšek vsak svoj delež dedovali. Franc Romšek je 1895 svoj tretjinski delež mlina prodal bratu Jožetu, ki je postal dvotretjinski lastnik mlina. Peter Romšek pa je svoj tretjinski delež z ženitno pogodbo izročil zetu Matiji Pezdircu (poročil se je s Katarino Romšek), ki se je tja priženil z Grma pri Metliki.
Še dandanes se pri Romškovih po domače reče pri ”Jožinih”. Govorimo o hišnem imenu. Pri Pezdirčevih pa po domače pri ”Petriši”. Lahko predvidevamo, da so hišno ime dobili po svojih prednikih. Jožini po Jožetu Romšku, Petriši pa po Petru Romšku.
Po delitvi mlina iz 1880 je bil vedno v solastništvu Romškovih in Pezdirčevih. Tako eni, kot drugi so imeli v mlinu 2 kamna. ”Belega” in ”črnega”. Mlinske kamne so poganjala 3 vodna kolesa. Dva kolesi sta bili last Romškovih, eno Pezdirčevih. Romškovi so imeli za vsak kamen eno vodno kolo, medtem ko so Pezdirčevi imeli eno kolo za oba kamna.
Vsako kolo je imelo svoj žleb z zapornico.
[1] Mlinska kolesa so obstala: Mlini in žage ob Lahinji in Dobličici, Črnomelj, 2007, str. 44.
