Poleg šole stoji Slavinčeva hiša, danes stavba KGZ Litija, v kateri je Grumova mati vodila gostilno, v prvem nadstropju pa so od leta 1919 do leta 1923 mati, oče in najmlajša sestra Olga tudi stanovali.
Slavko je tu preživljal počitnice kot študent medicine na Dunaju in se srečeval z Jožo, ki se je v pritličju sosednje zgradbe, v učiteljskem stanovanju tedanje šole, pripravljala na izpite v Ljubljani in Brnu.
Za trenutek smo postali na šmarskem trgu pri spomeniku Davorina Hostnika, avtorja prvega slovensko-ruskega slovarja in prvega prevoda Martina Krpana v ruščino. Stanka nam je pokazala vogalni kamen Slavinčeve hiše, kamen, ki se pojavlja na Vavpotičevih osnutkih scene za predstavo Dogodek v mestu Gogi, na ilustraciji v prvi knjižni izdaji drame (1930) ter v sceni ljubljanske uprizoritve (1931). Ohranjene fotografije potrjujejo, da je bil slikar Ivan Vavpotič, Grumov prijatelj, skupaj z njim in Čorom Škodlarjem v času nastajanja Dogodka v mestu Gogi, leta 1928, dejansko v Šmartnem.
S trga smo odšli do travnatega griča Tičnica, s katerega se odpira lep pogled na Šmartno in okolico. Tako kot je imel Cankar svojo ljubo Tičnico, ki jo je ubesedil v istoimenski črtici, je tudi Grum na prijaznem hribčku za Adamčičevo hišo, posutem s pisanim cvetjem in s škrjančki, »vrženimi čez nebo«, rad poležaval v travah in razmišljal. V knjigi Leopolda Severja Tičnice iz naravoverja je moč prebrati, da se ledinsko ime Tičnica na Slovenskem pojavi več kot 200-krat. Tičnice naj bi bili po izsledkih avtorja sveti prostori, namenjeni obredom slovesa od duš umrlih. Prenašalke duš pa so bile po verovanju naših davnih prednikov ptice. Ravno zato so za te obrede izbirali lepe kraje z veliko cvetja in drevja, ki so privabljali ptice. Tu smo slišali še eno Slavkovo pismo Joži s tistim značilnim Grumovim poizkusom ubesediti nemogoče, tokrat poljub.
»Pustim se poljubovati od tebe. Najprvo tako, kot si me včeraj prvič poljubila. Joža, jaz sem ogorčen, ti znaš nov poljub. Poslušaj, tisti: najprvo narahlo, kakor slučajno se dotakneš ust, potem obotavljaje, iskaje, kje je votlina ne, poljuba se ne da popisati. Hotel sem ti ga popisati in sem bil radoveden, če se boš spomnila, katerega mislim, pa sem videl, da se ne da. Ali Joža, vprašam vas : na katerih ustih ste dobili inspiracijo za ta poljub? Ljubosumen sem. Saj- saj se tolažim na tihem, da na mojih, ali to samo zato, ker drugače sploh ne morem preko tega dejstva.« (ZD II, str. 78)
