Ob zaključku te navdihujoče poti po Šmartnem smo se sprehajalci zbrali na vrtu stare Mačkove gostilne in v dar prejeli cvet tuberoze in stekleničko, amulet suhih šmarskih trav z odlomkom iz Grumove novele Portret dečka s cvetlico v roki.
Temni se. Z drevesa se spreleti kos in zakliče. V hipu vse utihne in je večer. Stojim sredi večera, vsa zemlja je krog mene. Pokorno sklonim glavo. ( ZD I, str. 43)
V 18. in 57. pismu je namreč Grum Joži zapisal:
»Kakor sem že videl v sanjah, prijelo me je sredi trotoarja, pritisnilo v zid: nikoli več, nikoli. Tuberoza moja, ljubica, jokajva, jokajva.
Hudo mi je – tako hudo – ne upam si zapisati – Joža, ostani moja, ostani moja – in pozdravi cvete na vrtu.
Draga, reči mi kaj. Na srce me stisni in reči, da sem tvoj.« (ZD II, str. 34)
… in ob omamnem vonju eksotičnih tuberoz in suhih trav ter ob škrabljanju dežnih kapelj po dežnikih, ki so kot po čudežu ves čas našega sprehoda lahko ostali zaprti, smo sprehajalci odšli v temno noč … z mislimi pri dr. Grumu in vsem, kar smo izvedeli na poti med šmarskimi hišami.
Zbrani smo si zaželeli, da se še kdaj srečamo na podoben način. Navdušenja nad dogodkom niso skrivali niti potomci Grumovih sester Marije in Olge ter strica Albina in tete Ane, ki so ob tej priložnosti obiskali Šmartno: Mateja Kožuh Novak, Igor Vizjak, Igor Blažina, Marija Klopčič in Janez Limbek.
