Po prihodu v Mežico se je vključil v sresko učiteljsko društvo Prevalje, v katerem je bil od leta 1923 do 1930 tajnik, po letu 1930 do leta 1941 pa predsednik tega stanovskega društva: Sresko učiteljsko društvo se je vneto borilo za svoje statusne pravice. Iz njega je izšla takozvana »Celjska deklaracija« za jugoslovansko učiteljsko udruženje. Največ zaslug zanje je imel učitelj Rudolf Mencin. Banovinsko učiteljsko udruženje je bilo stanovsko zelo borbeno. Iz poročila o stanju arhivov Mežice za OLO v letu 1948 izhaja, da so Nemci med okupacijo društvo razpustili, arhiv, ki je bil hranjen v šoli, pa zažgali in s tem izbrisali sledi za z narodom zraslim učiteljstvom obmejnega dravograjskega sreza. Enake usode je bilo deležno tudi narodno buditeljsko društvo Sokol, v katerem je bil član in starešina vse do okupacije leta 1941, ko so Nemci uniforme zasegli, društvo prepovedali, arhiv pa zažgali.
Po tečajih in izpitih na Sadjarski in vinarski šoli v Mariboru je že leta 1936 opravil tečaj za sadjarskega inštruktorja in vsa prihodnja leta je aktivno deloval na področju sadjarstva. Vsako leto je vodil sadjarske tečaje in naročal, pretežno pri sadjarju Dolinšku v Kamnici pri Mariboru, sadna drevesca za sadovnjake kmetov na območju Mežice, Leš in Črne. Mnoga drevesa, nabavljena in posajena z njegovo pomočjo, stojijo še danes. Po navodilih ravnatelja Sadjarske šole v Mariboru, Josipa Priola, je leta 1938 uredil prvi sadovnjak na terasah pri Gerdejevi kmetiji v Mežici, leta 1952 pa še prvi poskusni sadovnjak pri Pratnekarju. V petdesetih letih je bi predsednik komisije za čiščenje in škropljenje sadnega drevja, član sadjarskega odseka Mežica ter sadjarskega odbora pri Okrajni zadružni zvezi v Mariboru, pri prepoznavanju in zatiranju škodljivcev na sadnem drevju pa je sodeloval s Kmetijskim znanstvenim zavodom Slovenije.
V Planinskem društvu Mežica je bil vse od prihoda v Mežico odbornik in kasneje aktiven član. Leta 1982 ga je Skupščina Planinske zveze Slovenije za prostovoljno planinsko delo in uspehe na področju planinske dejavnosti odlikovala s častnim planinskim znakom in pohvalo.
Že leta 1921 je prinesel s seboj v Mežico prve sodobne smuči (domačini so takrat smučali na dogah sodov). Smučanje se je kmalu zelo razmahnilo, tako med moškimi kot med ženskami. Imel je 74 let, ko je na svojih starih lesenih smučeh zadnjič smučal z vnukinjama po mežiških gmajnah.
Ob upraviteljskih poslih na osnovni šoli je za Mežico po pooblastilu Krajevnega in Občinskega ljudskega odbora še do leta 1959 urejal arhiv rojstnih in mrliških matičnih knjig.
Leta 1946 je sprejel mesto v Akcijskem odboru za graditev Gimnazije Ravne in kulturnega doma Guštanj (danes Ravne na Koroškem). Toplo tovarištvo med njim in dr. Francem Sušnikom, pobudnikom graditve gimnazije, se je ohranilo tudi v času, ko nista več neposredno sodelovala, z Luko Kramolcem pa sta občasno sodelovala in ohranjala trajen stik z redkimi, a rednimi pisnimi sporočili do smrti le-tega leta 1974. V odbor za postavitev spomenika Malgaju in tovarišem so ga povabili leta 1947 in v tem letu je vodil tudi prvi popis čebeljih družin za Statistični urad v Ljubljani.
Leta 1947 je bil imenovan v aktiv Okrajnega odbora Osvobodilne fronte za Mežiško dolino kot član okrajnega sveta za prosveto in kulturo, deloval je tudi kot član Krajevnega sindikalnega sveta za kulturno-prosvetno delo. Za požrtvovalno delo je leta 1947 prejel pohvalo Ministrstva za prosveto LRS, leta 1966 pa priznanje za kulturno delo Občinske skupščine Ravne na Koroškem za obdobje 1945–1965. Leta 1971 je za njegov prispevek k izobraževanju prejel tudi zahvalo Temeljne izobraževalne skupnosti Ravne na Koroškem.
V letu 1952 in ponovno 1955 je bil izvoljen za ljudskega odbornika v Mežici, kjer je aktivno deloval predvsem v šolskem svetu, svetu za kmetijstvo in v odboru za gradnjo cest ter v komisiji za pregled katastralnih občin, po letu 1958 pa tudi kot član Občinskega ljudskega odbora Ravne na Koroškem.
Leta 1948 je bil imenovan za predsednika Komisije za popis prebivalstva v Mežici, v katerem je aktivno sodeloval in ohranil veliko različnih zanimivih zbirk podatkov o lokalnem okolju.
V Kmetijski zadrugi je deloval od njene ustanovitve leta 1949 do 1958 kot tajnik, leta 1958 kot upravnik ekonomije in kot predsednik zadruge v letih 1958 in 1959. V času njegovega predsednikovanja je s Kmetijskim inštitutom iz Ljubljane in Agro birojem reševal iz izgube zadružno živinorejsko posestvo
Aktivno je deloval v SZDL od leta 1953 do 1959 kot član, po tem letu pa je bil član nadzornega odbora te organizacije.
Kot upravitelj osnovne šole je od leta 1955 deloval v Društvu prijateljev mladine, po upokojitvi pa je bil leta 1961 pa je bil izvoljen v odbor Društva.
Leta 1956 je bil imenovan za člana koordinacijske komisije za razdeljevanje ameriške pomoči v hrani in v Krajevni odbor SZDL Mežica, leta 1959 pa je postal član Nadzornega odbora.
Kot član poravnalnega sveta za Mežico, v katerega je bil imenovan leta 1959, se je ukvarjal z zagotavljanjem pravne pomoči državljanom in za mirno izvensodno reševanje spornih razmerij med državljani, civilnopravnimi osebami, družbenimi organizacijami in društvi. Pridobljene izkušnje so mu koristile pri pogajanjih med Čebelarskim društvom za Mežiško dolino, ki mu je predsedoval, in industrijskimi onesnaževalci, saj so čebelarji leta 1969 prejeli ugodno odškodnino za škodo – pomorjene čebelje družine zaradi izpustov strupenih plinov v ozračje.
Za Rudolfa Galob-a je bila značilna izjemna delavnost in angažiranje na mnogih področjih. (V tem tekstu so navedena tista, o katerih so v njegovem arhivu ohranjeni pisni dokumenti). Ko je v življenjepisu navajal svoje funkcije, je s kančkom humorja dodal, da …imaš na podeželju lahko kar vse funkcije hkrati, saj za tiste, kjer je treba delati, ni povpraševanja. Hkrati pa se je stalno zavedal, da dobro delo ni vedno cenjeno: Kadar kdo prične s stvarnim pozitivnim delom za družbo, skupnost, potrošnike itd., se s takim delom nehote in nevede lahko zameri nekomu, ki se čuti prizadetega, užaljenega, ogroženega, dobiva kompleks in ima vtis, da mu nekdo žaga njegov stolček ali pa onemogoča plezanje po lestvi. Skuša preprečiti tisto pozitivno delo drugih, ki mu je pri njegovih stremljenjih napoti, zato večkrat v življenju pride do absurdov in podiranja že obstoječih in težko ustvarjenih dobrin.
Živel je polnih 85 let, od tega 65 let v Mežici. Delal je na mnogih področjih, na vseh pa aktivno, zavzeto, odgovorno in z vsemi svojimi močmi. Življenje in delo izobraženega, delovnega, razgledanega in stalno se učečega razumnika ki niti sebe niti svojega dela ni promoviral in propagiral, ali celo pričakoval zahvale, je ohranjeno skozi pravi zaklad različnih materialov, ki dajejo podrobnejšo sliko preteklosti. Tudi današnje generacije žanjemo sadove njegovega tihega, a obsežnega in doslednega dela. Čas in prostor pa odražata kulturno in družbeno bogastvo njegove zapuščine.







