Jungfrau, 1909

Tako spremstvo te pa utegne stati kake tri petdesetake novega kronskega denarja (150 000 S din). In to je — saj veste kako! Tudi jaz sem imel neprijetne občutke ko sem pregledoval denarnico in izračunal, da mi jo bo Jungfra izpraznila. Zato sem se začel ogledovati po tovarišu, ki bi mi drugoval pri snubitvi tako drage ledene Deve, seveda pod pogojem, da prevzame polovico »svatbenih« stroškov. In res, posrečilo se mi je, da sem ga dobil, pa še dobrega, čeprav sem imel z njim sitnosti, še preden sva se podala na »svatbo« …

Nekdo mi je povedal, da je gori v štajerskih Poljčanah župnik, ki hodi na gore rajši po grdem kakor po lepem. »Ta utegne biti,« sem si mislil. Potegnem se torej po železnici gor na zeleno šta­jersko. Ko pridem do župnišča, najdem vse pozaprto. Nato grem na vrt in zagledam leseno barako, v kateri je nekaj ropotalo. »Tu bom zvedel, kje je župnik,« si mislim in vstopim. Pri strugarski mizi je stal čokat mož srednje postave in stružil kos lesa.

»Ali je gospod župnik doma?« vprašam moža prijazno.

»Doma, doma, kaj bi mu pa radi?«

»To bom gospodu župniku samemu povedal.«

»Ne zamerite, gospod, ali ste vedno tako kratkih besedi?«

»Vedno, zlasti nasproti radovednežem.«

»No, pa pojdite z menoj, da vam pokažem župnika.« Tako je rekel mož nekam ironično in me peljal v župnišče.

Ko stopiva v pisarno, pogledam začudeno okrog, ker tudi tu nisem zagledal župnika, še bolj pa se začudim, ko vidim, kako se je začel strugar izpreminjati. Odložil je najprej predpasnik, na­taknil na vrat kolar, oblekel črno suknjo in rekel: »Tu je župnik, torej kaj želite?«

»Ha, ha, ha, ti si moj mož, Lojze! Jaz sem Janko, Jungfrau pojdem snubit. Tebe sem pa prišel povabit za druga. Hajdi z menoj!«

»Glejte ga! Torej ti si tisti Janko, ki s svojim pisarjenjem ljudi tako bega, da ne vedo, če bi mu kaj verjeli ali nič? In ti namera­vaš na Jungfrau in vabiš mene s seboj? O tem bi se dalo govoriti.«

No, uspeh tega »govorjenja« je bil, da sem 15. avgusta istega leta čakal na Aljaževem vrtu na Dovjem Lojzeta, ki je imel priti iz Trente čez Vršič. Nameravala sva z večernim vlakom v Švico……

Zvečer sva bila nato v Grindelwaldu kaj dobre volje. In kako tudi ne, ko sva pa tako lepo počivala na odprti verandi hotela »National«, gledala na ledene vrhove, ki so žareli v žarkih tone- čega sonca, ter si gasila žejo s pristnim monakovskim pivom?

Ko se je zmračilo, je zaplamtela na silni Eigerski steni svetlob­na reklama za Jungfrausko železnico. Švicarji so menda izmed vseh omikanih narodov najbolje razumejo na tujski promet. Ker vedo, da je veliko take gospode, ki rada uživa gorsko krasoto, če pride do nje tako lahko kakor do slastne pečenke, ki jo postavi uslužni natakar na mizo, grade železnice na najlepše razgledne gore. Tudi na Jungfrau jo hočejo izpeljati. Ko so švicarski in ino­zemski planinci zvedeli za to namero, so se zelo razburili ter ji burno ugovarjali. Pridobitveni krogi se pa za njihovo razburje­nje niso dosti zmenili. Planinci jim za tujski promet ne pomenijo veliko. Takle z nahrbtnikom obložen »gorolazec« prenoči eno noč v hotelu, potem pa gre v gore, kjer živi večinoma ob svojem. Letoviščarji, ti so, ki prinesejo denar v deželo. Zato se je treba v prvi vrsti nanje ozirati. In tako je dobila Jungfrau svojo že­leznico, kakor kak Rigi ali Pilat, to pa kljub vsemu prerekanju na »planinskih« občnih zborih in živahni polemiki po raznih revijah……….

»Ledeniške ture« v območju Grindelwalda in Lauterbrunnena so z železnico zelo olajšane in posplošene. Ob lepem vremenu pri­peljejo zračni železniški vozovi vsako uro trop »gorolazic« in »go- rolazcev« na Malo Scheidegg, tam jih sprejmejo drugi ter jih po petčetrturni vožnji iztresejo na Eismeer.

Tudi tura na Jungfrau se je z železnico precej okrajšala. Z vož­njo do postaje Eismeer se prihranijo skoraj štiri ure, ki so se prej porabile iz Grindelvvalda na Fiescherski ledenik. Sicer je pa še vedno dosti dolga. S postaje do vrha moraš celo v ugodnih raz­merah računati s sedmimi ali osmimi urami. Zato sva se tudi midva z Lojzetom okoristila z železnico, čeprav rajši na gore ho­diva, kakor bi se vozila……….

Vlak vozi sprva na prostem in tudi ne posebno strmo proti Eigerskemu ledeniku. Krasnega pogleda na bernsko trojico: Monch, Eiger in Jungfrau, ne pozabim nikdar………

Skoraj vsi turisti se hočejo malo izprehoditi po razpokanem Fiescherskem ledeniku, ki ga je železnica prekrstila v »Eis­meer«. Zato hite po kratkem odmoru na peronu skozi dolg rov na prosto. Na koncu te podzemeljske poti jih pa pouči neka tabla, da jungfrauska železnica ne prevzame nikake odgovornosti za pot­nike, ki tako malo cenijo življenje, da silijo ven na ledenik, kjer čakajo nanje požrešne razpoke. To odgovornost pa prevzamejo drage volje vodniki, ki tu preže na svoje žrtve. Navadno naveže en vodnik kar po štiri ali pa še več »predrznežev« na dolgo vrv ter jih žene po razhojenem snegu na vzvišeni, s švicarsko zastavo okrašeni prostor, od koder je lep razgled na Schreckhorne. Tu in tam jih pusti tudi pogledati v kako razpoko, nato jih pa odda zopet v varstvo jungfrauski železnici. Vsakega turista stane tak sprehod en frank. Zato se pa lahko potem v dolini ponaša, da je hodil po ledeniku, kjer je zrl neustrašeno smrti v oči, ki mu je žugala od vseh strani iz globokih razpok. Vodniki seveda hvalijo svojo gospodo, ki jo gonijo na vrvi po ledeniku kakor govedo, češ kako je pogumna; na skrivnem se ji pa posmehujejo. Franki so pa le dobri.

Tudi Inabnit je kaj pridno prepeljaval nedolžne žrtve po le­deniku in hitel spravljati tiste franke, ki je z njimi kar zasipal globočino svojega žepa……..

Ko mi je glušilo uho ropotanje vlakov, ki so vsak hip prihajali in odhajali, in sem gledal mno­žice, ki so drle po rovu na ledenik ali pa nazaj na peron, si nisem

skoraj mogel misliti, da sem 3161 metrov visoko prav v osrčju bernskih ledenikov. Zato sem se kmalu naveličal tega hrušča. Nejevoljen zapustim svoj vzvišeni prostor in grem gledat, kje se potika Lojze.

No, ta je pravo »pogruntal«. Najprej si je ogledal različne prodajalne, ki zavzemajo skoraj polovico perona, nato jo je pa pobral v prostorno restavracijo. Moško je sedel za mizo in slast­no pokušal, kakšne so jedi, kuhane na elektriki. Tu gori opravlja elektrika vsa dela, celo kuha in greje. Ker sem bil tudi jaz ra­doveden, kakšna kuharica je elektrika, prisedem k tovarišu in mo­ram se pohvaliti, da sem bil izvrstno in ne predrago postrežen…….

Zopet je prihrumel vlak in izsul nove množice na Eismeer, ko se slednjič prikaže Inabnit med durmi restavracije ter nama na­znani, da je pripravljen za odhod. Te novice sva bila prav vesela. Urno se prerijemo skozi gnečo in odidemo na ledenik. Tu se na­vežemo na vrv, Inabnit kot vodnik prvi, Lojze drugi in jaz zadnji. Lojzeta smo vzeli v sredo, ker je bolj težkega telesa, meni pa, ki obstojim iz lahke robe, sta tovariša odkazala mesto na zadnjem koncu. Dobro pregledamo še enkrat vozle, nato pa odidemo po Grindelwvald-Fiescher-Firnu proti Bergliski koči………..

Berglihiitte, last SAC, obstoji iz enega samega tesnega prostora in še tesnejšega podstrešja. V spodnji sobi kuhajo, jedo in spe, če morejo, »gospodje«, zgoraj pa vlečejo dreto vodniki. Stavba je lesena in jako lično izdelana. Ker leži 3299 metrov visoko sredi divje ledene pustinje, je bila seveda draga. Kajti za 15.000 frankov — toliko je stala — bi se pri nas napravilo že kaj boljšega. Žimnic, blazin, rjuh in kar je še enakih potrebščin, kate­re mi v naših kočah neradi pogrešamo, iščeš tu zastonj. Naročje preperele slame in dve odeji, to je vsa postelja.……….

Zelo tenak čut za planinsko lepoto in velik pogum so imeli oni, ki so na ta prostor postavili kočo. Od daleč se mora videti kakor lastavičje gnezdo, nalepljeno na ledeno steno. V prejšnjih časih nisi smel čez prag drugače kakor na vrvi. Sedaj te varuje ograja, da se ne izgubiš v razpoke, ki v največji bližini odpirajo svoja temna žrela.

Dolgo, dolgo sem zrl v ta prelepi svet ter — prezebal. Slednjič me je pa ledeni veter, ki je privihral čez Monchsjoch, le zapodil v kočo na toplo. Tu se je Lojze kaj dobro razvijal. Seznanil se je z gospodi in vodniki, z oskrbnikom Kaufmannom sta pa že postala kar prijatelja. To prijateljstvo ga je veljalo samo nekaj prijaznih besedi, s katerimi je Lojze vedno radodaren, in perišče pristnega hercegovskega tobaka. Zato nam je pa vrli starina skuhal dobro večerjo iz jestvin, ki smo jih prinesli s seboj. Koča namreč ni oskrbovana. Na razpolago so samo drva in oskrbnik, ki pobira pristojbino za ležišče in kurjavo. Če pa še kaj drugega naredi, to je pa odvisno od njegove dobre volje…………

Točno opolnoči je zabrnel Kaufmannov budilnik. Prvi je priropo tal s podstrešja oskrbnik, potem so se pa počasi prigugali vodni­ki in začelo se je vsakdanje kuhanje in pripravljanje, čeprav smo hiteli, smo zapustili kočo šele nekaj pred eno. Sprva se mi je zdelo zunaj še precej mirno, pa sem se goljufal. Bili smo namreč v zavetju koče. Silno bučanje nam je pa napovedovalo, da se bomo morali z viharjem trdo bojevati.

Navežemo se na vrv, nato se pa ob slabi svetlobi Inabnitove in moje svetilke lotimo ostrega Bergliskega grebena. Toda komaj smo bili dobrih deset metrov nad kočo, že pritisne vihar in nam ugasne svetilki. Zastonj si prizadevam, da bi jo spet prižgal; po mnogih ponesrečenih poizkusih jo vtaknem v žep, da bi me ne ovirala pri hoji. Zato sem bil pozneje bolj navezan na tip kakor na vid. Inabnitu se je sicer posrečilo, da jo je zopet prižgal, pa jo je moral zaviti v ruto, da bi mu je nagajivi veter zopet ne upihnil. Tako je vodnik prav malo videl, Lojze še manj, jaz sem pa le­zel popolnoma v temi, ker sem se zibal kakih petnajst metrov da­leč za zagrnjenim »svetilnikom«. Tipal sem pred seboj s cepinom in se držal vrvi, ki mi je kazala smer………..

Nekoliko bolje je bilo, ko smo stopili s skalovja na ledenik, ki pokriva zadnji del grebena. Ker so se oči navadile teme, sem kmalu zapazil sledi karavane, ki je šla prejšnji dan na Jung­frau. Stopal sem v njihove stopinje in hodil varno kakor po glav­ni cesti, le s to razliko, da bi bil zdrčal več sto metrov globoko, ako bi se bil le za meter oddaljil od sledi……….

Čez dobro uro, odkar smo bili zapustili kočo, prispemo na Spod­nji Monchjoch (3560 m). Za seboj zagledamo lučce, ki so se po­mikali po ledeniku navzgor. To so bile karavane, ki so šle za nami. In in tam je kaka lučca izginila kakor zvezda, ki ugasne na nebu, a kmalu se je zopet prikazala. Veter jim je ugašal svetilke kakor nam. Ker je Inabnit večkrat popravljal luč, sem imel dovolj časa, da sem opazoval te mične prizore. Bučanje viharja, ki je tu gori še silneje kazal svojo jezo, z zvezdami posuto nebo, bela ledena pustinja, ki je navidezno ni bilo konca, premikajoče se luči, vse to je na nas tako vplivalo, da se mi je skoraj zdelo, kakor bi bile te lučce res duše ponesrečenih planincev in vod­nikov, ki begajo tod po ledeniku in iščejo pokoja………..

Hipoma pa ugasne »večna luč«, pred menoj se pojavijo temne postave tovarišev, stene se razmaknejo in odpre se mi pogled na ledene velikane, ki so se polagoma izvijali drug za drugim iz teme. še nekaj korakov in iz jutranjega mraka mi stopi nasproti Jung­frau, kakor bi bila ravnokar zrasla iz tal. Na vzhodu se začne svetlikati in kmalu zagledamo pred seboj Aletschgletscher in gore, ki ga obrobljajo. Spoznali smo pa tudi, da nas najtežji del pota šele čaka.

Stali smo ob vznožju Rottalskega sedla, na katerega vodi silno razpokana ledena vesina, ki s svojimi štiristo metri višine ne vzbuja posebnega zaupanja. Že marsikdo je ob pogledu na to le­deno steno še enkrat pogledal Jungfrau, ji obrnil hrbet in odšel po ravnem Jungfraufirnu v Konkordijsko kočo.

Da, Rottalsko sedlo, to so vrata sprejemnice deviške kraljice, ki se včasih laže, včasih zopet teže odpirajo…….

S sedla smo zavili ostro na desno navzgor. Strmo vesino je po­krival led, v katerem ni bilo niti najmanjše sledi kake stopinje. Pospravili so jih prejšnji dan sončni žarki. Inabnit naju je opozo­ril, da morava biti skrajno previdna, ker bi se vsi trije lahko na­ravnost v Rottal odpeljali, če bi komu zmanjkalo stopinje. Vsako zavarovanje s cepinom je bilo tu nemogoče. Vodnik je previdno, pa vendar krepko sekal stopinje in kosci ledu so kar neprijetno rožljali po svetlih tleh ter mi kazali pot, po kateri se pride naj­hitreje dol. Počasi in varno lezemo vedno više in više, dokler nas ne ustavi visoka ledena stena. Sedaj je bilo treba na ostri greben, ki raste iz silne Rottalske stene ter se dviga strmo proti vrhu. Ne­koliko časa plezamo po kopnih skalah, potem pa krenemo zopet na ledena tla. Še nekolikokrat je zazvenel cepin in bili smo na vrhu. Stal sem prvikrat 4000 metrov visoko, da celo 166 metrov više.

Ker je vlekla mrzla burja, smo takoj polegli na ledena tla in to zelo previdno, saj je na vrhu prav malo prostora, a ravnega skoraj nič. »In razgled?« me morda vprašate radovedno. Prijatelj ljubi, pojdi sam gor in poglej si kraljestva, ki ti jih bo razkazo­vala kraljica Bernskih Alp, kajti popisati ti jih ne morem. Kdo bi pač naštel vasi, naselja, mesta, reke, jezera, širne planjave in ozke doline, prostrana ledena morja in nebotične stene, zelene planine in temne globeli, ki se vrste v nepregledni vrsti okrog njenega ledenega prestola? Kako bi mogel popisati valovanje meglenega morja, iz katerega vstajajo in zopet izginjajo nepregledne množice ledenih vrhov? Rad priznam: deviška kraljica mi je bila milostljiva; pokazala mi je svoje najlepše dragulje. In jaz sem se ji sko­raj nehvaležen izkazal! — Moje oči so bile uprte tja proti jugu, kjer kraljuje visoko nad zermattskimi gorami ponosni Matter- horn. želel sem si peruti, da bi zapustil ljubeznivo Devico in spla­val čez ozke soteske, pestre planine in široke ledenike v kraljestvo mrkega M. Cervina.

Razžaljena kraljica se je pa takoj maščevala nad menoj. Dihni- la je vame, da sem se kar stresel; tako ledena je bila njena sapa. Začelo me je neusmiljeno zebsti in vroče hrepenenje po Matter- hornu se je na mah ohladilo. Porival sem roke globoko v žepe, tolkel z nogo ob nogo, da so dereze kar zvenele, a zeblo me je je vedno huje. Klical sem sončne žarke na pomoč, a nagajiva megla jim je zagradila pot. Zato sem rad ubogal vodnika, ki na­ju je opomnil, da smo že zadosti prezebali in da se moramo po­sloviti od ledene Device…..

Tam, kjer se oba soseda srečata, je ozka ledena škrbina, ki nosi imenitno ime Jungfraujoch (3560 m). Dosedaj je bilo še prav malo planincev, ki so lezli čez ta težavni prehod in nekaj jih je že poplačalo svoj drzni poskus z življenjem. Ko bo pa odprta postaja »Jungfraujoch«, bo tudi ta lepi košček Jungfraufirna večkrat kar posejan s praznimi ste­klenicami, odprtimi konservnimi škatlami in čokoladnim pa­pirjem……..

Kakšno privlačno silo ima Jungfrau, spoznamo najbolj iz tega, da so se najimenitnejša švicarska letovišča kakor Wengnernalp, Wengen, Miirren, Interlaken in še mnoga druga, razvrstila okrog nje. Kjer so svoje dni samevali skromni pastirski domovi, se dvi­gajo danes velikanski hoteli in lepe vile. So pa vsi ti kraji na glasu kot najdražja letovišča v Švici. Vendar pa jaz ne morem temu pritrditi. Vsaj midva z Lojzetom nisva prav nič draginje občutila, ko sva se počasi gugala mimo elegantnih hotelov na desni strani in bernske trojice na levi ter gledala, kako so se trgali plazovi v jungfrauskih ledenikih.