Na Mont Blancu, Monte Rosi in Matterhornu mi je bilo žal, da nisem imel Cilenška s seboj. Toda prijatelj ni bil ne pri telesnih, ne pri finančnih močeh, ki so potrebne za take ture.
Kako sem se torej začudil, ko sem nekega dne v avgustu, mislim, da je bilo to dvaintridesetega leta, prejel v Zermattu oddano razglednico s pogledom na Matterhorn, v kateri mi je Lojze naznanil, da je dosegel cilj svojega življenja« in prišel na mons montium« na Matterhorn: Sedaj grem še v Basel, potem v Balstal, kjer bi rad obiskal nekega znanca, nato se odpeljem proti domu.«
Svojim očem nisem mogel verjeti. Toda, razglednica je prišla iz Zermatta in poštni žig je bil pristen.
Čez kake tri dni pa dobim zopet razglednico, toda topot že iz Balsfelda; podpisal se je celo znanec, ki ga je bil Lojze obiskal. Sedaj res nisem vedel, kaj naj mislim. Da bi bil Lojze prilezel na Matterhorn, si skoraj nisem mogel misliti. Da bi bil lagal, se mi tudi ni zdelo verjetno. Uganko mi je razrešil Lojze sam, ko me je prišel pozneje obiskat v Bohinj.
Prvi dan mi je pripovedoval, kako je lezel na Matterhorn, da je prenočil v Solvayhütte in da me zermattski župnik ter moj vodnik Biner lepo pozdravljata. Naslednje jutro se je skesal in mi je po maši, ko sva šla od Sv. Janeza proti Stari Fužini, povedal, kako me je potegnil. V juniju istega leta mi je bil namreč pisal, da namerava slovo jemati od Mojstrovke, Prisojnika in drugih gora. Jaz sem mu pa svetoval, naj se poslovi samo od Triglava, vse druge gore naj pusti v miru, ko ni več za nje.
In odgovor na to je bila razglednica iz Zermatta.
Pisal je svojemu znancu v Balstal po švicarske znamke, napisal razglednico z Matterhornom, jo frankiral ter poslal zermattskemu župniku s prošnjo, naj jo odda na pošto, kar mu je hudomušni gospod, ko je izvedel za namen, rad ustregel.
Drugo razglednico je poslal znancu v Balsfeld z enakim naročilom, pa z razločkom, da je vzel razglednico s pogledom na – Maribor. Jaz tega niti zapazil nisem, ker sem se boli zanimal za pisanje nego za mesto, ki je bilo na razglednici naslikano.
To potegavščino sem verno popisal v »Slovencu«, in uspeh?
Vsi, ki so to brali in z menoj o tem govorili, so me hvalili, da sem si vso zadevo dobro — izmislil. Tisti preklicani naslov o »hudomušnem Janku« hodi še vedno za menoj, čeprav je še iz minulega stoletja!
Janko Mlakar, PV 1936
