Josip Lorber se je naselil v Žalcu leta 1878 in se poročil s Katarino, sestro Janeza Hausenbichlerja. Po poklicu je bil ključavničar in se je zaposlil v kovačnici Nikolaja Kočevarja, kjer je izdeloval predvsem okovje za vozove.
Z dejavnostjo se je kmalu osamosvojil in že 1880 odkupil hišo, v kateri je bila prej usnjarna, ter si v njej uredil ključavničarsko delavnico. Josip Lorber se je hitro vživel v okolje in začel s proizvodnjo orodij, ki so jih okolje in okoliški kmeti najbolj potrebovali. Za pogon svoje delavnice je odkupil staro lokomobilo, ki je poganjala transmisijo in električni generator za proizvodnjo električnega toka. Z elektriko je razsvetljeval svoje delovne prostore in oskrboval tudi bližnjo okolico in je prvi v Žalcu začel proizvajati elektriko. Za svojo delavnico je izdelal stružnico in jo koristno uporabljal. Vestno je sledil tehničnemu razvoju, saj je vsakih pet let za svojo delavnico nabavil nov stroj. Vključil se je tudi v hmeljarstvo in začel izdelovati hmeljske sušilnice. S tem je uspel tudi drugod, izdeloval pa je tudi sušilnice za koruzo in žito. Leta 1890 je postavil livarno, kjer je proizvajal sivo litino, začel pa je tudi z odlivanjem barvnih kovin. Poleg vsega je proizvajal tudi kmetijske stroje, škropilnice, stiskalnice, mlatilnice ter sadne mline. Podjetje je doživelo izjemen razcvet, saj je imelo pred prvo svetovno vojno kar 100 zaposlenih. Med vojno je obratovalo sicer z zmanjšanim obsegom, ker je izdelovalo predmete za potrebe vojske. Po smrti Josipa Lorberja je podjetje prevzel in vodil sin Jožef. Pri Lorberju je bila tudi javna trška tehtnica. Po drugi svetovni je tovarna nadaljevala s svojim delom. Leta 1947 je bila nacionalizirana in ustanovljeno je bilo Okrajno Kovinsko podjetje Celje – okolica v Žalcu. Leta 1965 pa se je podjetje preimenovalo v Ferralit.
Vir: Karmen Kreže, Pozdrav iz Žalca, Mestna skupnost Žalec, 2016.
