Družina Rožman (Artiče)

Izgnani so bili v več taborišč v Nemčiji. Bili so v taboriščih Strigau, Bad Langenau, Ehrenfriedersdorf,  Braslau in Pilgramshain v Šleziji. Iz Šlezije so bili v začetku leta 1945 poslani na Bavarsko, kjer so delali na kmetiji in tam so jih osvobodili zahodni zavezniki.

Ko so bili v taborišču Bad Langenau je hodil oče kopat strelske jarke. Temu so rekli, da je hodil »šančat«. Vedno so ga bili zelo veseli, ko se je vrnil v taborišče. Anica je morala delat pri Lagerführerjevi priležnici. Tam se ni dobro počutila, to se je videlo in zato je bila premeščena na delo v tovarno keksov. Miha je delal na kmetiji. Delo je bilo zelo naporno in kar naenkrat je izginil. Družini se je pridružil v novem taborišču, kamor so bili premeščeni, čez dobrih štirinajst dni.

Martina je v taborišču Strigau hodila v vrtec, v taborišču Bad Langenau pa je hodila v šolo. To je bilo njeno edino šolanje v času izgnanstva.

V taborišču Breslau je mama Ana delala v tovarni sladkorja. Na delo je hodila ogrnjena s pletenim ogrinjalom. V konice ogrinjala je skrila sladkor in ko jo je vratar ob odhodu pregledoval in pretipal z rokami, je privzdignila ogrinjalo tako, da je z rokami držala sladkor. Vratar tega ni opazil. Sladkor je bil v ploščicah in iz teh ploščic so rezali kocke sladkorja. Tako je sladkor nosila domov za svoje otroke. Ko je delala v drugem taborišču v kuhinji, pa ni vzela ničesar. Tam bi obenem vzela drugim izgnancem, pa tega ni hotela.

V taboriščih so delali tudi otroci. Pobirali so listje, pometali in opravljali še druga podobna dela. Učili so se nemških pesmi in igrali celo igrico o Sneguljčici. Seveda v nemškem jeziku. Učili so se tudi plesti in Slavko je znal splesti nogavice.

Domov se je družina Rožman vrnila sredi julija 1945.