Izgnani 27. oktobra 1941 iz Loč pri Dobovi.
Izgnani: oče Franc, mama Antonija in sin Branko (1938).
V taborišču Rajhenburg so njihovo družino poklicali za odhod naknadno, ko je bil transport že formiran. Oče je na hitro pospravil njihove stvari in na nahrbtnik obesil Brankovo kahlico. Vsi so se mu smejali.
Najprej so bili izgnani v taborišče Wallisfurth v Šlezijo, ki je bilo v bližini taborišča Hirschberg. Tam je bil v letih 1942–1943 Lagerführer Hans Maurer z Dunaja, ki je bil pred vojno kapelnik godbe na Dunaju. Zbral je godbenike iz šlezijskih taborišč in formiral taboriščno godbo, v kateri je bilo 13 godbenikov. Tako je bila družina Bogovič premeščena v Hirschberg. Godbeniki, med njimi tudi Franc Bogovič, so hodili po taboriščih po Šleziji in igrali izgnancem. Je pa moral oče Franc opravljati tudi druga dela. Med drugim je bil tudi pleskar.
Leta 1943 je bila družina premeščena v taborišče Stonsdorf, še vedno v Šleziji, in od tam v kraj Elsingen v Lotaringijo.
V Elsingenu so živeli skupaj z več družinami v hiši. Ko so že prodirali Američani, so Nemci dali ukaz, da se umaknejo. A nekaj družin, med njimi tudi družina Bogovič, se je skrilo. Nemci so jih našli in postavili pred zid hiše, da jih bodo ustrelili. Preddelavec Kežman je rekel Nemcem, da ni bilo ukaza o umiku in morajo delavci takoj na delo. Tako jih je rešil.
Iz Elsingena so delavce poslali na delo v Kiel, v mornariško vojno bazo, druge izgnance pa v Gieboldenhausen na Hannovrsko.
Družina se je vrnila v domovino konec avgusta 1945.
Branko Bogovič se v knjigi Mlajši tega ne vedo! spominja:
»Naju z mamo je doma pričakala izropana hiša, vsa zaraščena, obdana s strelskim jarkom in globokim bunkerjem za hišo. Družine so se vračale, eni pred nami, drugi za nami, kakor je kdo potoval, ker so mostove sproti popravljali, vračajoči pa smo čakali v vagonih. Spomnim se tudi nepopisnega veselja, ko smo iz tunela prispeli na slovensko stran in na Jesenice.«
