Opereta, tudi »mala opera« oz. »lažja opera« izhaja iz italijanske besede operetta. Operetni libreto ima poleg pétih delov običajno tudi skoraj enako število govorjenih dialogov, veliko plesa in enostavno komično ali farsično dogajanje.
Začetki operete segajo v 19. stoletje v Francijo, stoletje poprej pa se je sicer v Italiji pojavila že komična opera, ki pa še ni bila opereta v pravem pomenu besede.
Da Slovenci v 19. stoletju kulturno nismo zaostajali za ostalimi evropskimi narodi, dokazuje tudi to, da je bila premiera prve operete izvedene v slovenskem jeziku že leta 1864. To je bila enodejanka Franza Schuberta Advokata. Krstna predstava je bila decembra 1864 v čitalniški dvorani v Ljubljani v okviru Gimnastičnega društva »Južni Sokol«.
Istega leta je Benjamin Ipavec napisal kratkočasno spevoigro Tičnik. Tičnika je sicer napisal v nemščini, kasneje pa jo je prevedel Mihael Lendovšek. Benjamin Ipavec velja za začetnika izvirne slovenske operete, opereta Tičnik pa za prvo slovensko glasbenogledališko delo.
