Zadnja uprizoritev je zaokrožila laško pasijonsko tradicijo v letu okroglih obletnic:
370. obletnico prvih uprizoritev pasijonskih procesij mimo sedmih postaj križevega pota na Šmihel (1645)
in kasneje na Marija Gradec (do leta 1870);
80. obletnico uprizoritve Gregorinovega pasijona V času obiskanja v 30. letih 20. stoletja pred laško cerkvijo (1934–1936);
30. obletnico prve povojne uprizoritve v župnijskem atriju (leta 1985). Sodelovalo je 120 igralcev, pevcev in instrumentalistov, med njimi 30 otrok. V šestih uprizoritvah si ga je ogledalo več kot 1.000 gledalcev.
Laški pasijon, molitev na odru, je slikovna upodobitev Jezusovega trpljenja po evangelijskih odlomkih, od vhoda v Jeruzalem, maziljenja v Betaniji, Marijine podobe, zadnje večerje, Oljske gore, sodbe pred Pilatom do križevega pota in vstajenja.
Tudi danes so prelomni časi …
Čas, v katerem živimo, ko nas pestijo razne kuge sodobne družbe, začenši z virusi in odvisnostmi vseh vrst, kar kliče po poglobljeni molitvi in spokornosti, kot so bile nekoč pasijonske procesije. V hitrem vsakdanjem življenjskem tempu človeštvo vendarle nič ne napreduje in le stopica na mestu. Karantene so nas za hip ustavile, da smo se zbali za gola življenja, a ko je nevarnost minila, smo hitro pozabili nanjo. Manjka nam hvaležnosti za premnoge darove, ki jih vsak dan prejemamo in nikakor niso samoumevni.
Ko se je rodil Jezus, so modri z vzhoda opazovali nebo. Videli so nebesna znamenja, planete in zvezde, ki so se v času Jezusovega rojstva prav posebno postavili na nebu. Za modrece je bil to znak, da se dogaja nekaj posebnega, prelomnega, novega, enkratnega, nekaj, česar nikakor niso hoteli zamuditi, ampak so želeli biti poleg med prvimi. Vse so pustili in šli na dolgo pot za zvezdo.
Tudi danes so prelomni časi, ko se bo treba ustaviti in zadihati drugače. Razbrati prave vrednote in živeti zanje. Največji dar so naša življenja. Človek pa ni samo skupek celic, ampak tudi duhovno bitje, ki potrebuje poleg telesne tudi duhovno hrano. Te ni nikoli preveč. Vsak človek je planet zase, ima »svoj prav« … Uskladiti neskončno paleto resnic in odnosov je mnogo težje, kakor gledati v nebo in se tolažiti, da bo že kako. Zgraditi in ujeti pravi trenutek, da se rodi pasijon ali kakšen drug kulturni dogodek je umetnost in veliko veselje. Tega veselja si želim in upam in verujem ter ljubim že danes.
Magdalena Hrastnik, scenaristka in režiserka (1996, 2000, 2014, 2015)