Gosta 57. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« sta bila Elizabeta in Alen Pušpan.
Elizabeta in Alen Pušpan, mati in sin, sta odlična poznavalca in proizvajalca jedi iz zakladnice morja. S svojo blagovno znamko Salladia sta v 90-ih letih ime Izole ponesla daleč naokrog. Ko se je rodila Salladia, smo tudi v trgovinah končno le dobili prave morske dobrote, kot so slani fileji in bakal?. Zgodba Salladie se je rodila iz stiske, ko je Elizabeta v Delamarisu izgubila službo, postala je tehnološki višek. S pomočjo svojega sina, hčerke in zeta je ustvarila nov začetek. Do te mere, da je v kakšnih dveh letih po začetku delovanja v devetdesetih letih, po izboru revije Naša žena postala Podjetnica leta.
V Salladiji so vse do konca proizvajali butične izdelke z morsko hrano. V času približevanja pisani druščini evropskih držav pa niti evropske kot tudi ne lokalne pristojnosti niso prepoznale pomenljive edinstvenosti majhne lokalne obratovalnice, ki je pri pripravi svojih dobrot vseskozi delovala v duhu spoštovanja lokalne tradicije, s preudarnim izborom najboljših sestavin in v zglednem vzajemnem sodelovanju z ribiči in drugimi soustvarjalci proizvodnega kroga. Ob zaprtju Salladije je želja, da se izdelek ohrani, ostala dovolj živa, da sta Alen in Elizabeta Pušpan v vsem dopuščala možnost, da se nekega dne ponovno razvije nekaj novega. Na Manziolijevem trgu so se tako pred dvema letoma odprla vrata gostilnice Bujol, ki sicer ne ponuja pogleda na morje in elegantnih namiznih dekoracij, pač pa še iz časov Salladije znane butične in ročno pripravljene predjedi, kot so sardoni, ki jih ima Elizabeta kar 7-krat v rokah in v soli, preden končajo v kozarčku, doma tolčen in v veliki količini vode skuhan bakal?, v ponvi ali na žaru pripravljen dnevni izlov izolskih ribičev, bakal? v golažu ter kar deset ostalih jedi, ki so na jedilnem listu, čeprav je ta zgolj orientacijske narave. Veseli ju, da je majhna riba kot so sardele, moli, papaline, ki je bila vrsto let zapostavljena, ponovno vrednotena in da jo lahko tudi sami postrežejo. Kakovostna ponudba je tisto, s čimer poskušajo narediti vtis na domače in tuje goste.
Elizabeta, ki je zgovorna Štajerka in si je življenje ustvarila v Izoli in istrske recepte pozna bolje od Istranov in Alen, gostinec z diplomo iz arhitekture, sta si enotna, da je Izola mestece, ki je kljub boleči selitvi Delamarisa v Pivko še vedno pristno ribiško mestece s svojim ribiškim izročilom. Zasipavanja, pozidave in uničevanje vse povprek škodijo identiteti Izole. S primernim ovrednotenjem in ohranitvijo objektov, kot je na primer zgradba nekdanje ribiške tovarne Degrassi ter s premišljenim načrtovanjem, ki sloni na upoštevanju potreb domačinov, bi lahko ohranili identiteto tega prijetnega obmorskega mesteca.
Ksenija Orel
V Salladiji so vse do konca proizvajali butične izdelke z morsko hrano. V času približevanja pisani druščini evropskih držav pa niti evropske kot tudi ne lokalne pristojnosti niso prepoznale pomenljive edinstvenosti majhne lokalne obratovalnice, ki je pri pripravi svojih dobrot vseskozi delovala v duhu spoštovanja lokalne tradicije, s preudarnim izborom najboljših sestavin in v zglednem vzajemnem sodelovanju z ribiči in drugimi soustvarjalci proizvodnega kroga. Ob zaprtju Salladije je želja, da se izdelek ohrani, ostala dovolj živa, da sta Alen in Elizabeta Pušpan v vsem dopuščala možnost, da se nekega dne ponovno razvije nekaj novega. Na Manziolijevem trgu so se tako pred dvema letoma odprla vrata gostilnice Bujol, ki sicer ne ponuja pogleda na morje in elegantnih namiznih dekoracij, pač pa še iz časov Salladije znane butične in ročno pripravljene predjedi, kot so sardoni, ki jih ima Elizabeta kar 7-krat v rokah in v soli, preden končajo v kozarčku, doma tolčen in v veliki količini vode skuhan bakal?, v ponvi ali na žaru pripravljen dnevni izlov izolskih ribičev, bakal? v golažu ter kar deset ostalih jedi, ki so na jedilnem listu, čeprav je ta zgolj orientacijske narave. Veseli ju, da je majhna riba kot so sardele, moli, papaline, ki je bila vrsto let zapostavljena, ponovno vrednotena in da jo lahko tudi sami postrežejo. Kakovostna ponudba je tisto, s čimer poskušajo narediti vtis na domače in tuje goste.
Elizabeta, ki je zgovorna Štajerka in si je življenje ustvarila v Izoli in istrske recepte pozna bolje od Istranov in Alen, gostinec z diplomo iz arhitekture, sta si enotna, da je Izola mestece, ki je kljub boleči selitvi Delamarisa v Pivko še vedno pristno ribiško mestece s svojim ribiškim izročilom. Zasipavanja, pozidave in uničevanje vse povprek škodijo identiteti Izole. S primernim ovrednotenjem in ohranitvijo objektov, kot je na primer zgradba nekdanje ribiške tovarne Degrassi ter s premišljenim načrtovanjem, ki sloni na upoštevanju potreb domačinov, bi lahko ohranili identiteto tega prijetnega obmorskega mesteca.
Ksenija Orel
