Gost 88. srečanja z Zanimivimi Izolani je bil Edelman Jurinčič, pesnik. Istran, ki je odraščal v Izoli, prejemnik nagrade Alojza Kocjančiča. Njegove pesmi so velika oda Istri.
Kdaj se bomo zbudili in raztreščili zlo na skalah ponujenega pomola?
Pred poletnim premorom je Mestna knjižnica organizirala že 88. večerni klepet z Zanimivimi Izolani. Tokratni večer je bil pesniško obarvan saj je bil zaključni gost že tradicionalnega klepeta pesnik Edelman Jurinčič. Za barve glasbe je poskrbel Edelmanov prijatelj iz otroških let, izolski harmonikaš Marino Bembič, pesmi je interpretirala Tatjana Podlogar.
Istrski pesnik, rojen v Borštu, svoja najmlajša leta pa pustil v Izoli je svojo mladost preživel ustvarjalno, pri čemer sta mu bila v pomoč dva izjemna mentorja, Marjan Tomšič in Srečko Tič, prvi kot njegov učitelj na marežganski osnovni šoli, ki ga spodbudi k pesniškemu ustvarjanju ter slednji, ki mu je prek igre v takratnem izolskem amaterskem gledališču dodobra pomagal izpiliti jezik, takrat še polnega narečnih prvin.
Ker je že zarana začel s pesniškim izražanjem, je že pri rosnih 21 letih, na pobudo pesnika Marka Kravosa, izdal svojo prvo pesniško zbirko, ki morda ni navdušila nadrejenih v vojski, je pa navdušila slavistko Jasno Čebrom in tiste, ki so imeli čut za to vrsto umetnostnega izražanja. Več kakor jasna motivacija za nadaljnje ustvarjanje.
In motivacije je očitno imel, saj je doslej izdal že osem samostojnih pesniških zbirk, zadnjo leta 2017 z naslovom Tamariske v laguni časa. V njej je opisal svoja občutja, ki jih je doživel ob ankaranski obali, v tej čudoviti laguni, kakor on doživlja ta delček slovenske obale. Ob njej se mu misli, tej mali miselni utrinki, tako Jurinčič, utrnejo kar sami, ko skuša zaobjeti naravo tako kot je. Te miselne tvore nato premleva in jih zapiše, enkrat zapisane pa spet prepusti procesu razmišljanja in premišljevanja dokler ne nastane poetični zapis s katerim izrazi doživljanje svojega notranjega sveta. Samemu naslovu te tenkočutne pesniške zbirke ni namenjal veliko dragocenega časa, je bil kar samoumeven pravi pesnik, saj tam ob obali, tej njegovi izmišljeni laguni rastejo tamariske, tam nežno šumi voda, »tam sem se znašel v času, ki je in ki ni, ki je hkrati izmišljen in resničen«.
Kot sam pravi so največji kritiki njegovih poezij njegovi otroci, sploh hči Nina, slavistka, katere dobronamerne kritike vedno upošteva. Sploh ji je hvaležen, ker zna pripombe podati na pravi način in ob pravem času.
Pesnik mora biti neprestano radoveden, venomer mora izpraševati svet, življenje, smisel. Teh lastnosti ne primanjkuje niti našemu tokratnemu gostu, tako ni čudno, da je za kratek čas vstopil v politiko, bil član upravnega odbora Združenja slovenskih književnikov Primorske katerega je bil tudi soustanovitelj, je član Društva slovenskih pisateljev in eden izmed pobudnikov nastanka literarne revije Fontana. Je tudi dobitnik nagrade Alojza Kocijančiča .
Sedaj, ko zahaja v Izolo opazi veliko sprememb, sploh med mladimi, pravi, da se sicer današnja mladost ne razlikuje veliko od njegove a vendarle današnji mladini manjka pogumnosti, udarnosti neke revolucionarnosti, ki je bila prisotna v času njegove mladosti. Še posebej, izpostavi, pogreša hrepenenje po dobrem.
Žal je sistem tak, da kultura, tisto nujno v identiteti vsakega naroda, tisto potrebno za narodovo rast, ni postavljena v ospredje, celo več, smatra se jo za nujno zlo. Škoda, saj s »kulturo lahko marsikaj spremeniš, kultura daje lepo(to).« Kultura je tudi tista kar daje revolucionarni naboj, je tisto kar osmišlja in lajša naše bivanje, kultura je tista, ki daje prav te vrednote, ki sedaj manjkajo.
Pesniška zbirka Tamariske v laguni časa je izdalo in založilo Kulturno in umetniško društvo Faral s finančno pomočjo Ankaranske občine in Luke Koper v nakladi 300 izvodov. Zbirko je mogoče kupiti v knjigarni Libris.
Jan Bednarik, Mestna knjižnica Izola
