Mestna knjižnica Izola zbira stare razglednice in voščilnice že od leta 2005. Leta 1917 je prejela večjo zbirko velikonočnih voščilnic s področja bivše Jugoslavije in Madžarske. Zbirka obsega 40 voščilnic iz obdobja 20. in 30. let 20. stoletja. S kontinuirano digitalizacijo v naši ustanovi ščitimo obstoječe zbirke in širimo nabor knjižničnih storitev.
V današnjih časih skoraj vsa voščila, v obliki pisanih, živahnih in ganljivih prazničnih razglednic, pošiljamo elektronsko ali v obliki kratkih sporočil s pomočjo telefona. Še nedolgo tega je bilo to nepredstavljivo. Del priprav na praznike je bil tudi nakup in pošiljanje voščilnic. Čudovite voščilnice in razglednice sorodnikov in prijateljev, ki smo jih prejeli v naše poštne nabiralnike, so nas razveseljevale in ganile, včasih tudi nasmejale.
Velikonočne voščilnice
»Nekateri najpomembnejši verski prazniki in novo leto so povezani z dobrimi željami in s pogledom v prihodnost, ko si ljudje med sabo voščijo. Nekdaj so si čestitali izključno ustno, mnogo kasneje pa tudi pisno. Oba načina pa sta se s tehnološkim razvojem in z novimi navadami spremenila in se še spreminjata. Z izumom telefona so si namreč ljudje voščili tudi po »žici«, kar pa je nekoč veljalo za (zelo) nevljudno. Z uvajanjem (cenenih) tehnik tiskanja voščilnic se je razvil in prevladal takšen način pošiljanja dobrih želja. Najnovejše tehnologije, kot so mobilna telefonija in računalniki, združujejo zvok in pisavo ter hitrost in udobje, zato izpodrivajo klasične načine, ki pa imajo svoje prednosti in še zlepa ne bodo izumrli.
Pisanje pisnih voščil ob božiču in novem letu se navezuje na starejše tradicije. Za veliko noč in binkošti to ne velja. Za oba praznika so namreč navado pisanja in pošiljanja čestitk sprožili založniki in izdajatelji razglednic. Spretno so se navezali na izjemno priljubljenost razglednic, za katere vemo, da so zlasti v svoji »zlati dobi« odigrale značilno in pomembno vlogo. Ta je trajala od le okoli leta 1897 do prve svetovne vojne, vendar segajo njeni odmevi vsaj v sredino dvajsetih let. Voščilnice pa so, podobno kot razglednice, svojo vlogo ohranile, čeprav je ta nekoliko zbledela. Zlasti za veliko noč si ljudje pisno voščijo precej manj kakor med obema vojnama ali še pred nekaj desetletji. Celo kristjani opuščajo pisna voščila, da o drugih niti ne govorimo. Binkoštne razglednice oziroma voščila pa so pri nas tako rekoč izumrla.
Z industrializacijo ob koncu 19. stoletja so bili mnogi družinski člani, prijatelji in znanci, kar velja še posebej za Zahod, pogosto »odtrgani« drug od drugega. Voščilnica je prišla kot nalašč za premostitev oddaljenosti. Razvoj, število oziroma estetsko vrednost in lepoto voščilnic, podobno kot tudi drugih razglednic, so krojili meščanski okus, prežet z disciplinarno natančnostjo, močna identiteta, utečene navade in spoštovanje tradicije, večja religioznost in sploh stare vrednote ter seveda tiskarske tehnike. Pred letom 1920, ko so izumili ofsetni tisk, ni bila nobena voščilnica izdelana po barvni fotografiji, ampak so črno-bele slike kolorirali z ročno narejenimi barvnimi klišeji. Najpogostejši tehniki sta bili fototipija in knjigotisk, predloge pa so bile največkrat risane, pa tudi fotografirane.« (D. J. Ovsec, 2010, str. 355)
Vir:
1. OVSEC, D. J. (2010). Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu
