Po prihodu v Mežico je stanoval nekaj dni kar v šoli, v neogrevanem kabinetu za učila, saj zanj niso imeli stanovanja. Ker je zaradi mraza zbolel, so mu našli sobo v hiši mežiške meščanske družine Gutenberger.
Z odločbo št. 19307 je 22. avgusta 1923 postal državljan tedanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s stalnim bivališčem v Mežici.
Učiteljska leta so bila polna poleta in zanosa: Do zasedbe Celovca žal ni prišlo pravočasno, kar bi nas rešilo krivičnega goljufivega plebiscita. Slovenski učitelji, ki so prej poučevali na nižje organiziranih šolah in po večini v nemških krogih, so se po plebiscitu preselili v svobodno Mežiško dolino. Večina je bila povezana s prirodo, zemljo, petjem in glasbo, zato so se kmalu razvile in zaživele sadjarske in čebelarske podružnice, godbena, pevska, telesno-vzgojna in športna društva. Na višje organiziranih šolah so se učitelji usposabljali na posebnih tečajih za vodje kmečko nadaljevalnih in obrtno nadaljevalnih šol, učiteljice pa za gospodinjske tečaje. Živahno je bilo življenje tudi v izobraževalnih društvih. Jaz sem se kot kmečki sin izven šole posvečal kmetijstvu, zlasti čebelarstvu, sadjarstvu in vrtnarstvu. Prevaljski šolski upravnik Karel Doberšek se je predvsem ukvarjal s sadjarstvom in kmetijstvom ter socialnimi zadevami. Bil je v dobrih odnosih z Lovrom Kuharjem – Prežihovim Vorancem. Bili smo navezani drug na drugega. Po potrebi smo požrtvovalno sodelovali. Tudi učitelj Peter Močnik je z veliko vnemo sadjaril in čebelaril. Leta 1924 je postal naš šolski nadzornik (glej njegov življenjepis).
Bil je učitelj po duši. Da otroku s pojasnilom, vzpodbudo in ljubeznivim navodilom predvsem notranjo uvidevnost, fin nravstveni občutek, neko etično zavest ustvarja, ki daje odločno smer vsemu njegovemu mišljenju in ravnanju, iz katere otrok sam od sebe dobro in lepo vrši in vse slabo in grdo zavrača je po njegovem razumevanju poslanstvo vsakega učitelja. To poslanstvo je vršil tudi izven šole, na vseh področjih delovanja.