Že cesarica Marija Terezija je položila prva temelje za okrepitev državne oblasti in pri tem je bila pomembna ustanovitev okrožij. Celjsko okrožje se je teritorialno naslonilo na bivšo celjsko grofijo in je na našem območju segalo do Sotle. Preko okrožnih uradov je prihajala državna oblast v neposreden stik s kmečkim prebivalstvom.
V času Marije Trerezije so uvedli majhne popisne občine, v času vladanja Jožefa II. pa so tudi naborne ali davčne okraje, ki so jih morali takrat nasloniti na gospoščine, kajti država ni imela dovolj sredstev, da bi to sama organizirala. Celjsko okrožje je po Jožefinskem katastru merilo 534.499 oralov in 1.457 kvadratnih sežnjev ter je imelo 166.554 prebivalcev. V okrožju je bilo 40 okrajev in eden od teh se je nahajal tudi na dvorcu Jelšingrad (Orožen, “Zgodovinski pregled”, str. 108). V Göthovi Topografiji iz leta 1843 je takole opisana lega okraja in njegove meje:
“Okraj Jelšingrad leži na južnem Štajerskem, v celjskem okrožju, vzhodno od mesta Celje, od katerega je oddaljen tri milje. Obsega 13 katastrskih občin ter 38 naselij oziroma vasi. Na severu meji na okraj Zbelovo, in sicer na njegove katastrske občine Slatina, Ostrožno, Dolga Gora, Sladka Gora in Pijovci. Proti vzhodu prav tako meji na okraj Zbelovo s katastrsko občino Pijovci, nato pa še na okraj Podčetrtek s katastrskima občinama Grliče in Kristan Vrh. Na jugu meji na okraj Podčetrtek s katastrskima občinama Roginska Gorca in Sv. Magdalena, nato pa na okraj Žusem s katastrskima občinama Šentjanž in Grobelce. Na zahodu prav tako meji na okraj Žusem, in sicer na katastrsko občino Platinovec, ter na okraj Blagovna s katastrskima občinama Selce in Ponikva, kjer se meja ponovno stika s katastrsko občino Slatina v okraju Zbelovo.” (ZRC SAZU, Göthova topografija, 1843).
Za merjenje večjih razdalj se je v tistem času uporabljala avstrijska poštna milja, ki je obsegala 4000 sežnjev, kar v metrskem sistemu znaša 7,586 kilometra (Curk, Cestno omrežje, str. 240). Navedena oddaljenost med Jelšingradom in Celjem, preračunana na približno 22,8 kilometra, tako precej dobro ustreza dejanski razdalji.
V nadaljevanju pa si s pomočjo Göthove topografije poglejmo še kaj o razmerah, v katerih je živelo tukajšnje prebivalstvo pravi Poročilo Cesarsko-kraljevemu okrožnemu uradu v Celju, ki je bilo iz okraja Jelšingrad poslano dne 24. marca 1831.
“Okraj Jelšingrad ima pretežno ilovnato prst, ki ji, razen redkih izjem, naravne rodovitnosti ni mogoče oporekati. Zemlja je rodovitna, in kjer temu ni tako, je krivo predvsem napačno obdelovanje, glavno težavo pa je treba iskati v pomanjkanju živine in posledično hlevskega gnoja. Novejši načini za izboljšanje rodovitnosti tal se ne uporabljajo. Lastniki zemljišč obdelujejo svoja zemljišča večinoma sami in le redko se daje kakšen del teh posesti v najem. Gospostvo Jelšingrad obdeluje svoja zemljišča deloma s služinčadjo, deloma pa s tlako. V okraju pridelujejo naslednje pridelke: vino, pšenico, rž, oves, ajdo, koruzo (türkisch Weitzen), manj pa ječmena, prosa, boba, fižola, graha, leče, repe, korenja, krompirja (Erdäpfel), zelja, lana in različnega sadja. Avstrijsko vedro vina stane 2 gld, en mernik (Metzen) pšenice 3 gld 12 kr, rži 2 gld, ovsa 1 gld 12 kr, ajde 1 gld 36 kr, koruze 1 gld 48 kr, prosa 1 gld 36 kr in krompirja 20 kr. Značaj prebivalcev okraja je miren, le nagnjenost k pijančevanju, za katero so v teh vinorodnih krajih spodbudne okoliščine, vodi do marsikaterih prestopkov. Tudi za delo so leni, izogibajo se težjim naporom in se raje odpovedo določenemu zaslužku, kot da bi si ga morali pridobiti z napornim delom.” (ZRC SAZU, Göthova topografija, 1831).
