Med vsemi ledinami je bila ta daleč največja v občini in da bi dobili približno enako površino moramo na drugi strani sešteti deset najmanjših ledin skupaj. Njena najdaljša meja je potekala z deželno cesto, mejila pa je tudi na šmarski potok in sosednjo katastrsko občino Koretno. Njena skupna površina, ki je merila 141 oralov in 77 kvadratnih sežnjev (81,17 ha), je bila sestavljena iz 101 parcel. V rabi tal so močno prevladovali travniki s 51,01 ha, medtem ko so njive zavzemale 20,57 ha, gozdovi 8,30 ha in vinogradi 1,29 ha.
Letu 1787 je v tej ledini prebivalo 7 gospodarjev.
Opomba:
Tudi v tej največji ledini je bilo v Provizoriju leta 1820 zapisanih več opomb iz katerih je razvidno, da so bili kmetje zaradi težkih razmer upravičeni do nižjih dajatev. Jaz sem izbral dve, ki opisujeta težave kmetov v moji bližnji soseščini.
Na parceli 234/3 je bil leta 1787 vinograd velikosti 666 kv. sežnjev, ki je ležal blizu Plevnikove domačije. Že takrat je bil uvrščen v slabšo kategorijo. Leta 1820, ko je prejšnjega lastnika Pankracija Plevnika nasledil sin Gašper, pa tega vinograda ni bilo več. V uradni opombi je bilo pojasnjeno, da se ta poskusno zasajen vinograd ni obdržal in se že več let uporablja le kot pašnik, saj se je izkazalo, da zaradi slabe zemlje in hladne lege to zemljišče za vinograd sploh ni bilo primerno.
Še bližje naše hiše je leta 1820 kmetoval Jurij Leskovar. Opomba pri njegovi parceli 245/1 pa nam takole razkriva njegove težave: “Od te njive, s prej navedeno površino 1 oral in 116 kv. sežnjev, je sedaj le še 1544 3/6 kv. sežnjev uporabne orne zemlje. Zaradi slabe sestave prsti in sence, ki jo povzroča sosednje grmovje, je bilo treba en del v izmeri 171 3/6 kv. sežnjev že pred 10 leti prepustiti v travnik. Ta travnik se po davčni stopnji izenači s parcelo št. 245/2 in njegov davek znaša 3 goldinarje in 20 krajcarjev na oral.”
Zapisi v teh opombah nam res slikovito opisujejo neizprosen boj naših prednikov z naravo. Medtem ko so drugi kmetje izgubljali rodovitno zemljo zaradi erozije in poplav, sta tukaj ključne težave povzročali neprimerna lega in senca bližnjega grmovja. Ob branju teh zapisov pa nas fascinira tudi presenetljiva natančnost izmerjenih zemljišč, ki so jo dosegli s takratnim merilnim orodjem.
Pri meritvah so za večjo natančnost uporabljali lesene letve dolžine enega sežnja, katerih točnost je bila meroslovno preverjena. Njena dolžina je bila razdeljena na šest enakih delov, kar je v takratnih merskih enotah pomenilo na šest čevljev in z razumevanjem tedanjega merskega sistema si lažje pojasnimo izračun površine novonastalega travnika, ki je meril 171 3/6 kv. sežnjev (Ribnikar, “Zemljiški kataster”, str. 325). Ta natančnost zapisov pa nam v resnici govori tudi o teži takratnega življenja, kjer je bil vsak čevelj zemlje, iztrgan iz objema narave, pomemben za preživetje družine.
