Po tem malo daljšem uvodnem delu se zdaj posvetimo Jožefinskemu katastru, kot glavni temi mojega raziskovanja. Na podlagi patenta z dne 20. aprila 1785 so se pričeli postopki za novi kataster, ki je dobil ime po cesarju Jožefu II., sinu Marije Terezije. Sestavljen je bil po teritorialnem načelu, po novo oblikovanih davčnih oz. katastrskih občinah, ki so bile takrat temeljna enota, v okviru katere se je izvršil popis, izmera zemljišč (v oralih in kvadratnih sežnjih) in napoved donosa zemljišča.
Navodila za izvedbo so bila za vso deželo enotna, delo pa je potekalo tako, da so najprej na terenu ugotovili in določili meje katastrske občine, nato pa so bila v okviru posamezne katastrske občine zemljišča razdeljena na osnovi topografske lege na več manjših zaključenih posestnih enot, ki so jih imenovali ledine (nemško Ried), v okviru ledin pa so opravili popis in izmero posameznih zemljiških parcel. Ob prisotnosti lastnika so se izmerile vse zemljiške parcele, od katerih je bilo pričakovati kak donos. Popis, izmera in ocena donosa zemljišč je bila zelo sistematično pripravljena, kar nam kažejo tudi obrazci, ki so bili precej poenostavljeni. Osnovni obrazec je bila napoved (fasija) in tukaj so bile zemljiške parcele razvrščene v štiri osnovne kategorije: njive, travniki, vinogradi in gozdovi. Jožefinski kataster je uvedel pomembno novost – enotno obdavčitev, ne glede na status zemljiškega posestnika. To je naletelo na neodobravanje veleposestnikov, predvsem plemiškega in cerkvenega stanu in kataster je bil v uporabi le od 1. novembra 1789 do 1. maja 1790, ko je novi cesar Leopold II., mlajši brat in naslednik Jožefa II., ugodil zahtevam veleposestnikov in ukinil njegovo uporabo (Ribnikar, “Zemljiški kataster”, str. 325).
Iz tega časa je v rokopisni zbirki Nadškofijskega arhiva Ljubljana ohranjena pesem z naslovom “Pesem od teh sedajneh novih cajtov”, ki jo je poznejši škofijski arhivar France Pokorn našel med ljudstvom, ko je kaplanoval v Stari Loki. Pesem, ki se je s prepisi širila med ljudstvom, je imela letnico 1800, najbrž pa je nastala v letih 1785 – 1789. Pokorn jo je leta 1894 objavil v črtici o Škofji Loki, v reviji Dom in svet. Pesem ima skupaj 26 kitic, njen začetni del pa govori ravno o Jožefinskem katastru in nam precej natančno in nazorno opisuje izmero in cenitev zemljiških parcel, kar je takrat povzročilo vznemirjenje tako med zemljiškimi gospodi kot med podložniki. Anonimni pesnik, ki je bil očitno dobro teološko izobražen, v drugem delu kritiko usmeri na cerkvene reforme, za opisane težave pa neprikrito krivi samega cesarja in izraža pobožno željo po koncu njegove vladavine in zamenjavi z drugim vladarjem (Golec, “Le tega je uržoh”, str. 29-39).