Čeprav je bilo pranje težaško opravilo, se je poklic perice večkrat prenašal iz roda v rod. Največja težava peric je bila mokrota.
Ženske so velikokrat prale kar v svojih vsakdanjih oblačilih, saj so si dodatno obleko težko privoščile. Ker so se njihova oblačila pri delu včasih povsem premočila, so mnoge zelo trpele. Da bi se vsaj nekoliko zaščitile, so si čez pas prevezovale debele predpasnike (fürtohe, firtohe). Najhuje je bilo pozimi, saj je bilo delo treba opraviti kljub otrplim prstom, prezeblim telesom in revmatičnim udom. Ko je bila voda v potokih zamrznjena, so morale perice led prebijati s sekiro. Da bi se zavarovale pred mrazom, so si čevlje ovile z vrečevino, telo z volnenim pletom in glavo z dvema rutama. S seboj so si prinesle tudi lonec z vročo vodo, v katerega so vsake toliko časa pomakale premražene roke. Če je bilo res hudo, so si roke namazale z glicerinom, ki so ga kupile v lekarni. Če so zbolele, so le redko odšle k zdravniku.
Veliko težavo peric je predstavljalo tudi dvigovanje in prenašanje perila v škafih, ki so jih nosile na glavi. Mokro perilo je bilo tako težko, da so le ob pomoči dveh drugih lahko dvignile škaf na glavo. Šele v začetku 20. stoletja so si delo lahko olajšale z manjšimi vozički, pozimi pa z otroškimi sanmi. Zaradi obilice dela so pogosto ob potoku prale že ob petih ali celo ob dveh zjutraj. Pred prazniki so delale celo noč.
Perice so si lahko privoščile le malo prazničnih dni. Praznik, ki je bil pri njih zelo spoštovan, je bil božič, saj na ta dan perilo ni smelo viseti. Oddahnile so si lahko tudi na florjanovo (4. maj), na ta dan je bilo namreč prepovedano vsakršno delo z ognjem, torej tudi žehtanje in likanje perila.
