Konec junija leta 1931 sta iz Združenih držav Amerike v Slovenijo ločeno prispeli večji skupini slovenskih izseljencev. Prva skupina je prispela že 26. 6., saj so se člani udeležili prvega izseljeniškega kongresa. Druga skupina s člani Kranjsko-slovenske katoliške jednote (KSKJ) se je k nam pripeljala 29. 6., se zadržala v Sloveniji tudi še v mesecu juliju ter obiskala nekdanjega knezoškofa Antona Bonaventuro Jegliča ter Brezje na Gorenjskem.
Najprej so izseljence slovesno sprejeli na Jesenicah, potem v Ljubljani, naposled pa je prva skupina odšla dalje proti Zagrebu in Beogradu, kjer se je nadaljeval izseljeniški kongres.
Sprejem prve skupine ameriških Slovencev, 26. 6. 1931
V takratnih časopisih lahko preberemo, da so obmejne Jesenice prve sprejele rojake iz Amerike, ki so prišli obiskat svojo staro domovino. Že zgodaj zjutraj je bilo v mestu čutiti praznično razpoloženje. Ob postajnem poslopju, ki je bilo bogato okrašeno s cvetjem, so se že uro pred napovedanim prihodom začeli zbirati meščani in okoličani, tako da je bil peron kmalu natrpano poln. Navzoča je bila tudi šolska mladina, šolarke so nosile velike šopke cvetja. Sredi perona sta bila združena pevska zbora Sokola in Sloge ter Sokoli v oblekah s starosto dr. Obersnelom in sokolskimi prapori, gasilska društva s praporom ter predstavniki drugih organizacij. Rojake so na na Jesenice prišli pozdravit tudi pomembni možje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda.
Kmalu po 7. uri zjutraj je pripeljal hitri vlak. Godba je zaigrala koračnico, šolska mladina pa je obsula vagone s cvetjem in mahala z zastavicami v pozdrav. Organi obmejnega komisariata in orožništva pod vodstvom višjega pol. komisarja Vlada Grbiča ter cariniki so hitro opravili svoje delo. Ko so rojaki izstopili, jih je prvi pozdravil takratni izseljeniški komisar Fink, v imenu jeseniške občine pa vsa navzoča narodna društva ter doktor Kogoj.
Za tople pozdrave in prisrčen sprejem se je v imenu ameriških rojakov zahvalil g. Mladinec. Prišleki so bili precej čustveni, saj so po dolgem času znova obiskali domovino in občutili prijazen sprejem. Na peronu so jih pogostili z manjšo zakusko, ki so jo pripravile jeseniške gospe in gospodične, deklice iz osnovne šole pa so jim izročile šopke rdečih rož. Tudi vagone so okrasile s cvetjem.
Z Jesenic v Ljubljano
Nekaj minut pred 8. uro je vlak med igranjem godbe in živahnim vzklikanjem domačinov in gostov odhitel proti Ljubljani. Tudi proga od Jesenic dalje je bila okrašena z zelenjem in narodnimi zastavami in prebivalstvo tistih krajev je povsod navdušeno pozdravljalo rojake iz daljne Amerike. Po dveh krajših sprejemih v Lescah in v Kranju je vlak pripeljal v Ljubljano.
Ljubljanski sprejem
Mestne oblasti so Ljubljančane prek časopisja povabile, da se 26. junija udeležijo sprejema ameriških rojakov, ter zaprosile, da jim v času njihovega bivanja v Ljubljani izkazujejo posebno pozornost. Sprejem ameriških rojakov v prestolnici je bil natančno organiziran. Pred Mestnim domom so se ob 8. uri zbrala narodna, prosvetna in strokovna društva z železničarsko godbo Sloga, ob 8.15 pa so se odpravili proti glavnemu kolodvoru. Istočasno so se pred carinarnico zbrala tudi sokolska društva s svojo godbo. Na peronu so bili navzoči le predstavniki društev, člani sprejemnega odbora in železničarska godba. Ob prihodu vlaka je rojake najprej pozdravil zastopnik mestne občine, profesor Evgen Jarc. Osrednji del sprejema je nato potekal pred železniško postajo, kjer je zbrane nagovoril predstavnik bana Dravske banovine, v imenu narodnega izseljeniškega odbora in sprejemnega odbora pa jih je sprejel Joža Bohinjec.
Na pozdravne nagovore je odgovoril vodja ameriških izletnikov Anton Grdina. Poudaril je, da so iskreni pozdravi domovine opora izseljencem ter da ne veljajo le prisotnim, temveč tudi številnim rojakom, ki bi se radi vrnili, a jim razmere tega ne omogočajo. Njegove besede so pritegnile pozornost tako gostov kot domačinov. Govor je sklenil z vzklikom kralju in Jugoslaviji, ki so se mu pridružili tudi vsi navzoči.
Potem se je oblikovala povorka za obhod po mestu. Po vrstnem redu so se razporedili sokolska godba, člani sokolskih društev z zastavo, pevska društva z zastavami, izseljenci, narodna ženska društva in organizacije, železničarska godba, ostala društva ter občinstvo. Povorka je krenila izpred kolodvora po Masarykovi cesti na Dunajsko cesto in nato pa Tavčarjevi ulici na Miklošičevo cesto do Delavske zbornice. Predstavniki oblasti in raznih organizacij ter pevska društva so odšli v dvorano, člani ostalih društev pa so se razšli. Že isti dan popoldne ob 17. uri je bil predviden zbor za odhod iz Ljubljane proti Zagrebu na vrtu kolodvorske restavracije. Tudi ob odhodu prve skupine rojakov se je zbrala velika gruča meščanov.
Skupno kosilo
V čast rojakom iz Amerike sta ban Drago Marušič in ljubljanski župan Dinko Puc pripravila kosilo na vrtu restavracije Zvezda. Gostitelj je prostor uredil z dolgimi mizami, okrašenimi s cvetjem, vsakemu gostu pa namenil rdeč nagelj. Pri glavni mizi je goste sprejemal občinski svetnik Tavčar, v imenu bana je bil navzoč podban dr. Pirikmajer. Med gosti so bili tudi nekdanji zagrebški ban prof. dr. Šilović, Milan Marjanović, predsednik Zveze izseljeniških organizacij in vodja Centralnega tiskovnega urada, ravnatelj dr. Bohinjec, predsednik ljubljanskega Narodnega izseljeniškega odbora, prof. Juraj Devič, predsednik Jugoslovanske kolonije v Pittsburghu, ter urednik »Narodnega Glasnika« v Los Angelesu M. Rokič, skupaj s predstavniki oblasti, organizacij in drugih ustanov, ki so sodelovali tudi na sprejemu in odprtju izseljeniškega kongresa.
Prvo zdravico je v imenu mesta izrekel občinski svetnik Ivan Tavčar, ki je pozdravil rojake in poudaril pomen podpore izseljencem. Sledil je podban dr. Pirkmajer, ki je izrazil željo, da bi rojaki trdno vez z domovino ohranili tudi po vrnitvi v Ameriko. Med govori je nase opozoril dr. Šilović, ki je ob spominih na izseljensko izkušnjo preteklih rodov poudaril pomen medsebojne povezanosti. Starosta Švigelj je izpostavil vlogo pesmi pri ohranjanju skupne identitete, nastop okteta Ljubljanskega Zvona pa je z izvedbo pesmi »Oj, Doberdob« pritegnil veliko pozornosti.
V imenu rojakov iz Amerike se je zahvalil prof. Juraj Devič, ki je izpostavil pomen domovine in sprejema v Ljubljani. Zbrane je nagovoril tudi Anton Grdina, ki je poudaril doživetje ob vrnitvi in pomen stikov z rojaki: »Saj vam ne moremo povedati, kako danes čutijo naša srca, ki se topijo od radosti in ginjenosti. Vaša ljubav nam gre do mozga in kosti — o, da bi jo vso mogli ponesti onim ljudem, ki tonejo v tujini! Vsa drugačna je danes domovina, kakor si jo mnogi naši ljudje, izgubljeni po svetu, predstavljajo v svojih tožnih mislih. Če bi jo videli, kakor jo gledamo mi, bi jokali kakor otroci ob povratku ljubeči materi«.
Med govorniki sta bila še Vrtovec in ravnatelj dr. Bohinjec, ki je izseljencem priporočil, naj si ustvarijo čim več lepih vtisov o domovini. Po zaključku uradnega dela so se udeleženci razdelili v manjše skupine in si z vodniki ogledali Ljubljano, med drugim Tivoli in grad. Vreme je bilo oblačno, zato so razgledi proti goram ostali zakriti.
Slovo od Ljubljane
Kmalu po četrti uri so se rojaki iz Amerike zbrali v kolodvorski restavraciji, kjer je potekalo sproščeno druženje med gosti in njihovimi novimi znanci iz Ljubljane. Ob tem je godba Sloga pripravila popoldanski koncert z narodnimi skladbami. Prostori restavracije in peron so se postopoma napolnili z obiskovalci. Tik pred 18. uro so se gostje vkrcali na vlak, ki je poleg njih peljal tudi udeležence sokolskega zleta v Split. Ob odhodu jih je pozdravila množica zbranih, ki jim je še dolgo mahala v slovo.
