Karel Pollak starejši je leta 1893 kupil usnjarski obrat v Kranju, nato na prelomu v 20. stoletje ljubljansko usnjarno od Ivana Janescha ter med prvo svetovno vojno leta 1916 še vrhniški usnjarski obrat Ivana Tomšiča.
Podjetje je novembra 1920 s tremi sinovi in drugimi družinskimi člani preoblikoval v delniško družbo Indus d. d.. Vendar se je leta 1925 po virih leta znova preimenovalo v Carl Pollak d. d.. Podjetje se je za nakup novih strojev za pospeševanje proizvodnje začelo zadolževati pri Mestni hranilnici ljubljanski.
Od septembra leta 1930 so se v velikem podjetju prvič pojavile težave z odplačevanjem kreditov in dolgov. Leta 1932 so časopisi že poročali o likvidacijskih postopkih in aretacijah vodstvenih delavcev zaradi nevestnega poslovanja. Karel Pollak starejši se je iz poslov do tedaj že umaknil. Mestna hranilnica je leta 1933 uvedla prisilno upravo.
Čez pet let, 1938, je Mestna hranilnica razglasila stečaj podjetja. Obratovanje tovarne je prevzela družba Indus – tovarna usnja in usnjarskih izdelkov d. d., pri kateri je imela vse do leta 1941 velik delež Mestna hranilnica. Leta 1945 je tovarna usnja in usnjarskih izdelkov Indus d. d. prešla v državne roke. Od leta 1951 se je na prostoru ljubljanske Pollakove tovarne začela pisati zgodba Tovarne Rog.
Začetki Pollakove podjetniške zgodbe
Ker je oče Jakob umrl že leta 1856, se je mladi Karel v Tržiču izučil usnjarstva pri stricu Valentinu Pollaku, očetovem bratu, s katerim se je bila njegova mati Ana, rojena Jalen, drugič poročila. Že leta 1875 je Karel Pollak v Ljubljani ustanovil trgovino s kožami in z usnjem. S pomočjo sorodnika Alfreda Pollaka iz Trsta je organiziral uvoz kož v Ljubljano, izvoz usnja iz naših dežel pa na Ogrsko, Balkan, Anglijo in Švedsko.
Kranjski tovarniški obrat
Trgovina s kožami in z usnjem mu je tako uspevala, da je leta 1893 kupil od vdove Marije Mallyjeve, rojene Pollak, svoje sestrične, strojarno njenega umrlega moža Vincenca Mallyja na Lajhu v Kranju. Novi lastnik jo je preuredil in povečal do leta 1900. Začel je tudi z izdelovanjem svinjskega usnja za konfekcijske in sedlarske namene. Izdelke je izvažal zlasti v Nemčijo in Anglijo. Decembra leta 1908 se je v kranjskem industrijskem obratu vnel večji požar, ki je uničil del tovarniških naprav. Podjetnik je uspel modernizirati obrat in ga dvignil na kapaciteto 2000-2500 kg proizvodov tedensko. Tovarna Pollak, ki je bila leta 1914 razglašena za državno varovano podjetje, je delala skoraj izključno za vojaške dobave. Pollak je leta 1918 zgradil lastno elektrarno na Kokri za 200 KS. Leta 1923/24 je uredil veliko betonsko stavbo ob Savi in leta 1925 reorganiziral obrat, zlasti glede hitrejšega strojenja, da je narasla kapaciteta na 5000 kg tedensko.
Ljubljanska tovarna
Leta 1900 je kupil za pol milijona kron usnjarno Ivana Janescha v Ljubljani ter jo 1902 razširil in prenovil. Nastala je ena največjih tovarn usnja v Sloveniji, ki je nudila mnogim delavcem in uslužbencev dobro plačilo. V Ljubljanski tovarni predelovali zgornje usnje in svinjske kože. Kapaciteta izdelave je narasla na okrog 1000 kg dnevno. Tudi ljubljanska tovarna je uspešno poslovala. Novi lastnik ni ostal le pri izdelovanju in predelovanju usnja, začel je izdelovati tudi razne usnjarske izdelke iz telečjega usnja (jermene, podplate in podobno), pozneje tudi poceni čevlje za domače semnje, ki so jih predvsem po letu 1920 na veliko oglaševali in prodajali v posebni trgovini na Dunajski cesti 23.
Dobavljal je večje količine usnja vojski in vojni mornarici. Podjetje je bilo dobro zaposleno, večkrat je delalo z nadurami, da je moglo izvršiti večje dobave. Tovarna je bila leta 1913 deloma povečana in tovarniške naprave izpopolnjene. Tudi v naslednjih letih do leta 1923 so izvajali nadzidave. Največ gradbenih del je izvajalo podjetje Tönnies.
Delniška družba Indus
Novembra leta 1920 je Karel Pollak starejši spremenil svoje podjetje in pritegnil sinove Karla mlajšega, Jeana in Pavla v rodbinsko delniško družbo »Indus« za industrijo usnja in usnjatih izdelkov z delniško glavnico šest milijonov kron, s katero je tovarno v Ljubljani dozidal na tri nadstropja, jo prenovil, opremil z modernimi stroji in vanjo uvedel nove pridelovalne načine, tako da se je njena kapaciteta potrojila: glede čevljev na primer na tisoč parov tedensko. Kot tretji obrat je k »Indusu« leta 1922 priključil še bivšo usnjarno Ivana Tomšiča na Vrhniki. Ta obrat je Pollak starejši preuredil v tovarno za fino leščeno usnje.
Novonastala delniška družba je imela značaj družinskega podjetja, saj »je bila v lasti in upravi skupine oseb, ki so bile med seboj povezane s krvnim sorodstvom ali poroko«, kakor je zapisano v virih. Ta značilnost je močno zaznamovala njen nadaljnji razvoj. Kot delničarji in upravni odborniki, zadolženi za vodenje podjetja, so bili udeleženi izključno sorodniki Karla Pollaka starejšega. Ustanovitelji so v prošnji za podelitev koncesije zapisali, da je njihov namen podjetje Karla Pollaka »razširiti in izpopolniti v vseh panogah usnjarske industrije«. Kot razlog za ustanovitev delniške družbe so navedli nacionalni interes mlade Kraljevine SHS. Glavnica družbe je znašala šest milijonov kron, razdeljenih na 6000 delnic. Delničarji so bili: oče Karel starejši, njegova sinova Karel mlajši in Jean Pollak ter zeta Karla Pollaka starejšega Vendelin Megler in Vladimir Remec. Kot upravni odbornik brez delnic je bil udeležen tudi Karlov najmlajši sin Pavel Pollak.
Po navedbah Josa Lakatoša, ki je leta 1922 temeljito popisal takratno slovensko industrijo, je bil Indus d. d. tisti čas najsodobnejše in najbolj urejeno slovensko podjetje, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo usnja. Izvor podjetja je potegnil vse do leta 1823 v Kranj, saj da se je takrat na Gorenjskem začenjala strojarska proizvodnja. Najbolj je na razvoj podjetja vplival Karel Pollak starejši, ki je poskrbel za opremljenost in strokovnost firme ter ji dal industrijski značaj. Vse tri Pollakove tovarne so leta 1922 potrebovale mesečno okoli 300000 kg čreslovine, 20000 želodovih ježic (iz katerih pridobivajo čreslovino), 5000 kg loja in pripadajočo količino drugih kemikalij in strojil.
Novembra in decembra leta 1929 je glasilo Delavec poročalo o kratenju delavskih pravic v Pollakovi ljubljanski tovarni zaradi predolgega delovnega časa, vendar se ni iz tega ničesar izcimilo.
Tako kranjski kot ljubljanski obrat sta izvažala svoje izdelke po Avstro-Ogrski, na Balkan, v Nemčijo, Anglijo, Francosko, Rusijo in celo v Ameriko. Zaposlovali sta redno do petsto delavcev, v dobrih letih tudi sedemsto. Velik razmah in zaslužek je prinesla Pollakovim tovarnam prva svetovna vojna, še večji je bil njun razvoj v letih po združitvi južnoslovanskih narodov v Državi SHS oziroma pozneje Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Predzgodba Pollakove ljubljanske tovarne
O Janeschevih, od katerih je Pollak starejši kupil usnjarno, naj samo izpostavimo, da je veljala za eno najodličnejših ljubljanskih strojarskih rodbin, ki je svojo obrt vodila v predmestju, na nekdanji Sv. Petra cesti, danes Trubarjevi cesti, dlje kot sto let, do konca 19. stoletja. Zgodovino rodbine je podrobno opisal že Rudolf Andrejka v 3. delu prispevka Strojarji na Forštatu v Kroniki slovenskih mest (1937). Za nas je zanimivo, da je leta 1870 (v nekaterih virih pa 1871) Ivan Janesch st. od Jakoba Babnika kupil obširen pašnik med spodnjo šentpetrsko cesto in šentpetrskim nasipom ter sezidal tam manjšo pritlično strojarno (takrat Sv. Petra cesta št. 68 in 70), ki je dobro poslovala. Z denarno pomočjo podjetja Blau v Kaniži, od katere je dobavljal sveže kože in ob sodelovanju svojega sina Ivana Janescha ml., ki ga je bil od 1874 vzel za družabnika, je postavil leta 1879 enonadstropno usnjarsko tovarno, ki je bila takrat največja te vrste v Ljubljani. Po smrti Ivana Janescha star. (1882) je podedoval hiši na Sv. Petra cesti, pristavo v Kolodvorski ulici 8 in proizvodni obrat na Sv. Petra nasipu njegov sin Ivan Janesch ml.. Očetovo tovarno je dogradil za eno nadstropje in jo vodil tako uspešno, da je v dobi svojega največjega razvoja (1896) zaposlovala do sto delavcev.
Vrhniški usnjarski obrat
Pollak starejši je usnjarno Ivana Tomšiča kupil leta 1916, saj so mu to omogočala naročila za vojne dobave. Obrat je novi lastnik prenovil, posodobil in vanj uvedel parni pogon strojev z lokomobilo. V poročilih, ki so jih poslali na Zbornico za trgovino, obrt in industrijo, so navedli, da so na Vrhniki dnevno izdelali okoli 150 kosov kipsov (gornje usnje), 50 kosov kravjih kož za gornje usnje, 100 kosov kipsov za opanke (gornje usnje) ali notranjikov. Uporabljali so vegetabilno (to je rastlinsko) strojenje.
Pollakov tovarniški trojček je bil tako ob koncu prve vojne po številu zaposlenih, konjski moči in proizvodni kapaciteti največji in najpomembnejši usnjarski industrijski obrat na slovenskih tleh. Po poročanju časopisa Slovenec z dne 26. 10. 1933 je bilo »vse kar je prišlo iz njegovih tovarn izredno solidno in okusno izdelano. Podjetje je v kratkem zaslovelo tudi izven meja bivše Avstrije.«
Med splošno gospodarsko krizo v tridesetih letih 20. stoletja so se usnjarji pričeli pritoževati nad visokimi davki. Postopek izdelave usnja je zahteval veliko prostorov, mali usnjarji pa niso bili oproščeni davka na obratne prostore. Čedalje več ljudi je ostajalo brez dela. Tako je Karel Pollak st. januarja leta 1931 zmanjšal število delavcev s 120 na 83 domačih in 2 tuja delavca in napovedoval še večje zmanjšanje. Skrajšali so delavnik z 48 na 40 ur tedensko. Na zalogi je imel veliko blaga, ki ga ne more prodati ne doma ne na tujem, ker je vsesplošni zastoj v vseh panogah. V Tovarni usnja Pollak in so prenehali strojiti usnje. Prostore usnjarne so dali v uporabo za vojaška skladišča, pa tudi društvom.
Sredi leta 1944 se je priselil na Vrhniko Savel Kalin iz Mokronoga, potem ko je bila njegova tamkajšnja usnjarna uničena. Z njim se je po pripovedo- vanju na Vrhniko priselilo tudi okoli 50 družin iz Mokronoga. Kupil je nekdanjo Pollakovo usnjarno oziroma tovarno usnja Indus, da bi jo preuredil in dogradil v tovarno usnja, usnjenih izdelkov, strojilnih pripomočkov in taninskih izdelkov. Prostore, ki niso ustrezali sodobnim zahtevam in gradbenim predpisom, so porušili. Prva etapa gradnje naj bi obsegala v pritličju skladišča, lužilnice in strojilnice za surove svinjske kože, topilnico in skladišče za mast, pralnico in skladišče ščetin, izpiralnico in barvarno. Prvo nadstropje bi bilo namenjeno izdelovanju galanterijskih izdelkov, sušilnici, prostoru za ščetkanje in brušenje in iztezanje kož. V drugem nadstropju bi bili dve sušilnici. Kasneje bi napravili še objekt za ekstrakcijo tanina. Sosedje so postavili določene zahteve glede smradu, hrupa in oddaljenosti posameznih tovarniških objektov. Veliko je bilo govora o onesnaževanju, ki je bil velik kamen spotike že v Pollakovih časih. Celo v Ljubljani so izrazili zaskrbljenost zaradi morebitne okužbe Ljubljanice zaradi klic antraksa. Junija 1944 so bila pogajanja končana, opravljeni so bili komisijski ogledi in odobreni načrti tovarne. V napol dograjeni tovarni so začeli namakati prve kože v začetku leta 1946, toda že februarja istega leta je Kalin z darilno pogodbo tovarno izročil Ljudski Republiki Sloveniji.
Izdelki iz Pollakovih tovarn
V predstavitvah Pollakovega podjetja v glasilu Orjuna (1925) in Ilustriranem Slovencu (1927) za časa ljubljanskega velesejma so takole naštevali proizvode: »Tvrdka C. Pollak izdeluje podplatno usnje za fine in pohodne (štrapacne) čevlje ter vegetabilno jermensko usnje v obratu Kranj; vegetabilno gornje usnje v obratu Vrhnika; gornje usnje za opanke, kromstrojene vrste in fine svinjske kože kakor tudi specialno jermensko usnje v obratu Ljubljana. Vsi trije obrati so danes najmoderneje urejeni ter imajo dnevno kapaciteto do 300 komadov boksteleten, 250 kom. svinjskih kož, 50 kom. govejih kož za spec. gonilne jermene v Ljubljani; ca. 6000 kg volovskih kož za podplate v obratu Kranj; 50 kom. kravjih kož za gornje usnje, 100 komad. kipsov za opanke (gornje usnje) ali notranjikov in 150 kom. kipsov (gornje usnje) v obratu Vrhnika. Čevljarna izdeluje maksimalno 1000 parov na dan. Specialiteta tvrdke C . Pollak so fine svinjske kože, katere eksportira tvrdka povečini na Angleško, v New York, Nemčijo, Francijo itd. Kot nadaljnja specialiteta so omeniti takozvani »specialni jermeni«, ki se povečini prodajajo v naših deželah, vendar se jih mnogo eksportira tudi v Nemčijo, na Poljsko, v Avstrijo itd. Veliko zanimanje za omenjene spec. jermene pa vlada tudi v Ameriki, ker imajo ti jermeni najboljše lastnosti. Tvrdka je v tu- kakor tudi v inozemstvu dobro poznana in uživa že več let renome kot solidna in vsestransko korektna tvrdka.« (IS 1927)
V glasilu Orjuna so navedli še najfinejše barvano svinjsko in lak usnje, iz doma produciranega usnja pa še izdelke kot čevlje, transmisijske jermene, gamaše, taške [torbice?]. Sklenejo, da si je tvrdka posebni sloves pridobila s svojo solidnostjo in dobro kvaliteto izdelkov, tako da ni poznana samo doma, ampak tudi daleč v inozemstvu. (Orjuna, 5.9.1925, posebna priloga ob ljubljanskem velesejmu)
Pollakovo podjetje se znajde v hudih poslovnih težavah
Že od septembra leta 1930 dalje se je Pollakovo podjetje znašlo v zelo resnih težavah, saj zaradi gospodarske krize ni zmoglo več odplačevati hipotečnega kredita Mestne hranilnice Ljubljana v vrednosti 25 milijonov dinarjev. Za posojilo so bili prosilci pripravljeni zastaviti nepremičnine delniške družbe Karel Pollak. Prošnji za posojilo je bilo končno ugodeno konec januarja leta 1927. Že leta 1932 je Jutro poročalo o konkurznem postopku, likvidacijskih narokih in aretacijah Pollakovih družabnikov v upravnem svetu podjetja, posebej je imenovalo Iva Miličića in Vendelina Meglerja.
Kreditor industrijske dejavnosti je bila v Pollakovem primeru občinska oziroma državna denarna ustanova in ne banka. Podelitev visokega hipotečnega posojila je imelo posledice tako za hranilnico kot tudi za industrijsko podjetje. Zadeva ali afera Pollak je pretresla Mestno hranilnico in ji nakopala precejšnje izgube. Kakor je leta 2009 v svoji objavljeni raziskavi izpostavil dr. Mitja Sunčič, največ o žalostnem propadu Pollakovega podjetja in prošnjah za kredite pripovedujejo zapisniki sej upravnega odbora in ravnateljstva ter dokumenti, povezani s podjetjem družine Pollak, ki se nahajajo v fondu Mestne hranilnice ljubljanske. Avtor raziskave je izpostavil, da ta zgodba o kreditu razgalja poleg spletk, prevar, neskrbnega upravljanja s sredstvi tudi veliko pomanjkanje poslovne etike.
Glavni razlog, da so se mnogi podjetniki s prošnjami za posojila obrnili na hranilnice, je bila nižja obrestna mera, ki so jo zaračunavali tovrstni denarni zavodi. Za industrialce je slednja postala mikavna, ko je slovensko gospodarstvo doživelo silovit dvig bančne posojilne obrestne mere. Le-ta je začela naraščati ob koncu inflacijske dobe leta 1923. Vendar se je ob koncu dvajsetih let položaj le počasi izboljšal. Leta 1930 naj bi namreč industrijski kredit pri bankah znašal povprečno 12 odstotkov, kar pomeni, da se je od prve polovice dvajsetih let več kot prepolovil. Družabniki Pollakovega podjetja so v času visokih obrestnih mer iskali cenejšo alternativo za kreditiranje svoje industrijske dejavnosti.
K Mestni hranilnici so se Pollakovi in njihovi družbeniki zatekli v drugi polovici dvajsetih let, konkretno v letih 1925 in 1926, ko je bila obrestna mera pri poslovnih bankah še precej visoka. Na pogovore k ravnatelju hranilnice Černetu je zelo pogosto prihajal Jean Pollak z namenom, da za podjetje zagotovi cenejše posojilo, kot ga je imelo pri ljubljanski podružnici Češke industrijalne banke, pri kateri je bil kredit po besedah Jeana Pollaka predrag. Sprva so ga vedno odpravili z negativnim odgovorom. Mladi Pollak ni prenehal, temveč je sam in po svojih prijateljih silil takratnega hranilničnega gerenta g. Roberta Kollmanna, naj hranilnica posojilo dovoli. Te prošnje so dosegle učinek ob koncu leta 1926 in v začetku leta 1927. Hranilnična uprava je sklenila, da se poda v to posojilno zgodbo in da pregleda tovarniško knjigovodstvo. Jean Pollak je družinsko podjetje nadvse hvalil in zagotovil, da bo dolg odplačalo že v petih letih. Poudaril je mednarodne zveze firme. Dobili so velik kredit z devetodstotno obrestno mero. Amortizacijo in obresti so Pollaki plačevali štirikrat na leto. Blagajno hranilnice so poleg obresti polnile še razne provizije, saj se je podjetje obvezalo, da bo vse denarno poslovanje opravljalo pri njej.
Svetovna gospodarska kriza, ki se je pričela v ZDA konec oktobra 1929, je Pollakovo firmo precej prizadela, saj se je postopoma porušilo svetovno tržišče. Prva žrtev krize je bila vrhniška tovarna, kjer je upravni odbor družbe Pollak januarja 1931 zmanjšal število delavcev in skrajšal delovnik. Že isto leto so stroji v vrhniškem obratu popolnoma utihnili. Upravni odbornik dr. Vendelin Megler je aprila 1931 poročal, da se stanje v ljubljanski tovarni iz meseca v mesec slabša, skladišča so bila prenapolnjena, nakupna moč prebivalstva pa je padla. Promet podjetja je vrtoglavo padal. Zaloge je bilo težko spraviti v promet, produkcija in cene izdelkov so padle.
Mestna hranilnica je spoznala, da bo morala svoj kredit zaščititi, kar je sklenila izpeljati maja 1931 z imenovanjem svojega predstavnika v upravni odbor podjetja. Zahtevi Mestne hranilnice je upravni odbor hitro ugodil in medse sprejel tajnika hranilnice Franca Majcna, za stalni nadzor nad poslovanjem podjetja pa je hranilnica pooblastila Petra Klinarja, tajnika Hipotekarne banke jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani. Na dogajanje se je zelo burno odzval upravni odbornik in ravnatelj ljubljanske tovarne Vendelin Megler, ki je menil, da je bil korak Mestne hranilnice brez pravne podlage in je tudi za tvrdko nekoristen in škodljiv, kakor je zapisano v virih. Z nadzorom in poznejšo vzpostavitvijo prisilne uprave se je izkazalo, da v podjetju vlada hud nered v knjigovodstvu, ki je bilo zastarelo in nepregledno. Težkemu položaju so botrovali prevelike investicije in preširokogrudno gospodarstvo, krive so bile previsoke plače nekaterih v podjetju. Pollakova ladja se je začela potapljati. Med podjetjem in Mestno hranilnico so se začeli spori. Prav tako so se pojavili novi upniki, ki so jih pri prošnji za najem kredita zamolčali. Podjetje Pollak je junija leta 1931 brez vednosti hranilnice ustanovila družbo Standard, kateri je pripadel obrat tovarne v Kranju.
Veliko ocen o slabem vodstvu usnjarskega podjetja je zapustil prisilni upravnik Pavel Dereani. Ko je nastopil delo na tej funkciji, je kmalu za vodilni kader Mestne hranilnice spisal referat z naslovom »Kakšno je bilo gospodarstvo v družbi?«, v katerem je neusmiljeno razgalil napake prejšnje uprave. Med razlogi je naštel pogoltnost delničarjev, slabo vodenje, popolno anarhijo v nabavi surovin, izdelavi blaga in prodaji, izkoriščanje. Pri nakupu surovin in izdelavi blaga se je špekuliralo na debelo, kar je povzročilo vrsto pasivnih poslov. Ker se je mnogo kupčij sklenilo brez informacij o odjemalcih, samo da je bila kupčija, je ostalo terjatev za velike vsote neizterljivih. Nesolidnost in nerealnost poslovanja s krediti je povzročila prekomerno zadolžitev družbe. Poleg tega je uprava podjetja nenamensko razsipala z denarjem. Plačevala je posebnega upravnika hiš v lasti podjetja, čigar plača je znašala toliko, da je izničila vse prihodke od stavb. Prisilni upravnik je zapisal tudi obtožbe o utaji davkov in oddaji napačnih davčnih napovedi. Uspešno poslovanje je ovirala tudi zanemarjena in zastarela oprema, ki jo je bilo potrebno neprenehoma popravljati.
Mestna hranilnica, njeni zaposleni in od nje imenovani prisilni upravniki so kot razlog za propad podjetja izpostavili nesposobnost vodstvenih delavcev Pollakovega podjetja. V virih, ki jih navaja raziskava, je bil zapisan njihov sklep:» Bivšim gospodarjem na kakršenkoli način dati podjetje nazaj v roke ali dopustiti, da se to zgodi, je popolnoma nemogoče, ker enim popolnoma manjka vsaka volja za realno in pošteno gospodarstvo, drugim pa sposobnost.« Na račun Karla Pollaka starejšega so zapisali še očitek: »V normalnih časih, ko so bile vse tovarne v obratu, ko je bilo do 120 milijonov dinarjev prometa, ko je bila konjunktura in ko so imeli vojaške dobave ter je bil brez dvoma dobiček, je ta dobiček izginil drugam in so gospodarji podjetja za sabo v desetih letih iz podjetja potegnili skoraj 26 milijonov dinarjev, država, občina in upniki pa so izgubili ogromno svoto, ker se pokazuje v konkurzu nekritih okoli 45 milijonov dinarjev.« Uradniki so menili, da Karel Pollak starejši v dobro podjetja, ki ga je postavil na noge v potu lastnega obraza, ne bi bil smel dopustiti, da so mu sinovi in zeti zapravili podjetje, in so sklenili, da »ni uveljavil svojega vpliva nad zeti in sinovi takrat, ko je bil čas in ne na način, ki je bil potreben.«
