Na pobudo Študijske knjižnice v Novem mestu je leta 1952, ob desetletnici smrti Mirana Jarca, Okrajni ljudski odbor v Novem mestu sprejel sklep, da se okrajna Študijska knjižnica v Novem mestu preimenuje v Študijsko knjižnico Mirana Jarca (danes: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto).
S poimenovanjem po njem so se v knjižnici še posebej potrudili v zbiranju vsega, kar je bilo v zvezi z njim oziroma njegovo zapuščino. V šestnajstih signaturnih enotah so zbrani rokopisi in tipkopisi Jarčevih objavljenih in neobjavljenih pesmi, pesniških zbirk, proze, dramskih del, delovnih konceptov, pisem in korespondence, dokumenti ter ostalo gradivo o Miranu Jarcu (časopisni izrezki, razno). Večidel so to izvirni rokopisi, v določenih primerih pa tudi prepisi in fotokopije originalov. Najobsežnejša je zbirka Jarčevih pisem in korespondence, ki šteje več kot dva tisoč enot in predstavlja pomemben vir za raziskovalce življenja in ustvarjanja Mirana Jarca ali njegovih korespondentov kot tudi širšega prostora in časa, v katerem so živeli. Načrtno zbiranje gradiva o Miranu Jarcu se je v knjižnici pričelo prav z zbirko 161 Jarčevih pisem Marici Vogrinčevi, ki jih je leta 1956 knjižnici podarila njena sestra Mira Vogrinčeva. To je bil torej prvi dar, ki mu jih je sledilo kar nekaj. Zinka Jarc, pesnikova vdova, je pred svojim odhodom v dom upokojencev izročila knjižnici še vso preostalo literarno zapuščino, ki jo je obdržala kot drag spomin na moža. Zadnji del je obsegal kar 1083 kosov, med njimi 877 Miranovih pisem njej; pisma Mirana Jarca Zinki so edinstvena po osebnoizpovedni in literarnozgodovinski vrednosti, nekatera so prava posebnost tudi zaradi svojega obsega (npr. 151 strani). Med Jarčevimi korespondenti so bili poleg sorodnikov tudi številna imena slovenskega javnega, zlasti kulturnega življenja med obema vojnama. Naj jih navedem le nekaj: Fran Albreht, Anton Berkopec, France Bevk, Anton Breznik, Jože Dular, Fran Saleški Finžgar, Alojz Gradnik, Juš Kozak, Vladimir Levstik, Boris Orel, Anton Podbevšek, France Poljanec, Mirko Pretnar, Tone Seliškar, France Vodnik in mnogi drugi. Posebno mesto v tej obsežni zbirki pa ima gotovo korespondenca med Miranom Jarcem in Božidarjem Jakcem od njunih mladih let pa skoraj vse do Jarčeve prezgodnje smrti, ki je tudi svojstven, prepričljiv dokaz o prisrčnem prijateljstvu dveh umetnikov. Večino njunih pisem je knjižnici prijazno odstopila Tatjana Jakac. Med izvirnimi ohranjenimi Jarčevimi dokumenti izstopata maturitetno spričevalo novomeške gimnazije iz leta 1918 ter spričevalo o abiturientskem tečaju na Trgovski akademiji v Ljubljani leta 1923, ki je Jarcu odprlo nadaljnjo poklicno pot. 207 pesmi in zbirk, 24 kosov proze in konceptov za prozna dela ter 6 dramskih del, hranjenih v knjižničnih posebnih zbirkah, bi bilo na tem mestu nerazumno naštevati, saj so vsa popisana v katalogu rokopisov Mirana Jarca (Knjižnica Mirana Jarca, 2000), a med njimi nikakor ne moremo mimo pesniških zbirk Skrivnostni romar, Dolomiti, Novembrske pesmi, pesniškega cikla Godba na potapljajoči se ladji, dramskih besedil Ognjeni zmaj, Mesečnik na vulkanu, Izgon iz raja, Gašperčkova pustolovščina, Razbojnik Moroz v češčini, pripovednih del Vrnitev – odlomek iz romana Dediči, Petrinova Katja, Meščanska Amaconka, partizanske proze Čudež nad Bistro, Ljudje na razpotju, Pokrajine v somračju, Kronike Eka in Marija, književnih ocen, esejev, npr. Knjiga in čitatelj itd. Zbirka njegovih rokopisov in tipkopisov v knjižnici v Novem mestu predstavlja pomemben del Jarčeve objavljene in (še) neobjavljene literarne, polliterarne in osebne zapuščine, v kateri je shranjeno tudi marsikatero tuje delo, kot je Podbevškov rokopis O gospodih v rakvah (1920), ter t. i. tuja korespondenca, npr. Edvin Šerko – Božidar Jakac.
Knjižnica se ponaša tudi z bogato zbirko fotografij Mirana Jarca od najzgodnejših otroških let do njegove podobe v zadnjem letu življenja in je uporabnikom dostopna v digitalni obliki preko sistema Cobiss/Opac, portreti Mirana Jarca, ki so delo Božidarja Jakca in Ivana Čarga in si jih je možno ogledati v digitalni artoteki na spletni strani knjižnice, Jarčevo delovno mizo in violino, kipom Mirana Jarca, ki ga je ustvaril slovenski kipar Jakob Savinšek, ter nenazadnje z vsemi knjižnimi izdajami njegovih del. Za ohranitev te bogate, vsebinsko raznolike Jarčeve ostaline so poleg takratnega vodstva in zaposlenih v knjižnici ter že omenjenih darovalk zaslužni še številni drugi ponudniki, darovalci in posredniki gradiva, med njimi gotovo Pero Pollak, Bogomil Gerlanc, Iva Orel, Božidar Jakac, Mirko Pretnar, Fran Stele, France Poljanec, Jože Škufca, MNO Ljubljana idr.
Knjižnica se ponaša tudi z bogato zbirko fotografij Mirana Jarca od najzgodnejših otroških let do njegove podobe v zadnjem letu življenja in je uporabnikom dostopna v digitalni obliki preko sistema Cobiss/Opac, portreti Mirana Jarca, ki so delo Božidarja Jakca in Ivana Čarga in si jih je možno ogledati v digitalni artoteki na spletni strani knjižnice, Jarčevo delovno mizo in violino, kipom Mirana Jarca, ki ga je ustvaril slovenski kipar Jakob Savinšek, ter nenazadnje z vsemi knjižnimi izdajami njegovih del. Za ohranitev te bogate, vsebinsko raznolike Jarčeve ostaline so poleg takratnega vodstva in zaposlenih v knjižnici ter že omenjenih darovalk zaslužni še številni drugi ponudniki, darovalci in posredniki gradiva, med njimi gotovo Pero Pollak, Bogomil Gerlanc, Iva Orel, Božidar Jakac, Mirko Pretnar, Fran Stele, France Poljanec, Jože Škufca, MNO Ljubljana idr.
