Literarna zgodovina ga uvršča ob najvidnejša imena slovenskega socialnega realizma: Miška Krajnca, Prežihovega Voranca, Cirila Kosmača, Antona Ingoliča, … Pisatelj, ki je slovensko literaturo obogatil z deli o kočarjih in haloških viničarjih ter s sočno vzhodnoštajersko govorico, je kot humanist napadal
»vse, kar se je okrog njega človeško narobešnjega dogajalo« in si za svoj najvišji življenjski in umetniški cilj zadal
»napisati resnico, ki bi potem s papirja zaživela«. Pisal je o vsem kar ga je vznemirjalo in razvnemalo, zmeraj pa je njegovo pisanje raslo iz domače zemlje. V predvojnih delih je Potrčev pisateljski protest izzvenel predvsem zoper družbeno nasilje, v povojnih letih pa zoper moralne, individualne in družbene deformacije, predvsem zoper nezaupanje do ljudi.
Njegove besede resnice o usodah malih ljudi, revščini, krivicah in zapostavljenosti, medčloveških odnosih, zmagah in porazih so našle pot na vse svetovne celine, tudi h kitajskim bralcem.
Ob Potrčevi 70-letnici je Janez Švajncer zapisal: »Skozi življenje je stopal z odprtimi očmi in s čutečim srcem. Pospremilo ga je prepričanje, da njegova umetniška beseda sicer ne odpravlja ustaljenih razmer v svetu, lahko pa spreminja človeka in mu je v pomislek in pomagalo, da postane vse bolj človeški do sebe in drugih«.
(Avtorica digitalne zbirke o Ivanu Potrču: Melita Zmazek)
