Leta 2024 je minilo 210 let od rojstva in 150 let od smrti Oroslava Cafa, duhovnika, jezikoslovca, zbiratelja ljudskih pesmi, ki je del svoje življenjske poti preživel tudi na Ptuju. V prispevku je orisana njegova življenjska pot, posebna pozornost je namenjena krajem, ki so ga zaznamovali ter njegovemu odnosu do slovenskega jezika in osebnostnim lastnostim, ki so pomembno vplivale, da se kot jezikoslovec v naši kulturni krajini ni uspel uveljaviti. Pomembno ga je opredeljevala razdvojenost, po poklicu je bil namreč duhovnik, po svoji notranji usmerjenosti pa jezikoslovec samouk, z obsežnim znanjem številnih jezikov.
Franc Šrimpf ga je predstavil kot učenjaka, poznavalca indoevropskih jezikov in sanskrta, poleg tega je bil še zbiralec ljudskih pesmi, tudi sam je pisal pesmi, bil je prevajalec iz češkega in nemškega jezika, sestavljavec slovarja slovenskega jezika, pisec znanstvenih jezikoslovnih razprav in velik talent za jezike. Kljub marljivosti in vnemi za delo ter predvsem obsežnemu znanju in sposobnosti pa je bil po igri naključja ali zaradi lastnega značaja v javnosti le skromno priznan (Šrimpf, 1972: 498).
Duhovnik in jezikoslovec Oroslav Caf, 1814–1874 (rojstno ime Jurij Caf; vzdevki oz. psevdonimi: Cafov, Belan, Belankin, Belanin, Belaninič).
Oroslav Caf se je rodil 13. aprila 1814 v Zgornjih Verjanah pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah staršema Matiji in Magdaleni, rojeni Belan. O njegovi mladosti ni najti veliko podatkov. Starši so bili kmetje, in to najbrž kar premožni, saj sicer ne bi mogli poslati sina na gimnazijo in kasnejši študij. Kronisti navajajo, da je bil mladi Caf na starše zelo navezan, še zlasti na mater Magdaleno, zato je njen dekliški priimek pogosto uporabljal kot psevdonim. Pod svoja dela, pesmi, sestavke in razprave, se je kasneje namreč pogosto podpisoval z Belan, Belankin, Belanin, Belaninič (Toš, 2014: 6–7).
Ljudsko šolo je obiskoval pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V letih 1820 ali 1821, ko je vstopil v šolske klopi, je bila to nemška šola, kljub temu jo je nadarjeni deček uspešno končal. Predvideva se, da je imel pri tem pomembnejšo vlogo takratni kaplan Franc Murko, ki je po vsej verjetnosti spoznal Cafovo nadarjenost in mu tako pomagal, da se je po končani ljudski šoli vpisal na šestrazredno gimnazijo v Mariboru in jo zaključil z odličnim uspehom (1826–1831). Šolanje je nadaljeval na vseučilišču v avstrijskem Gradcu, kjer se je najprej vpisal na filozofske študije (1831–1834), nato pa v letih 1834–1838 na materino željo študiral teologijo.
Že v času gimnazije se je pokazal njegov talent za jezikoslovje. Poleg obvezne latinščine, nemščine in stare grščine se je prostovoljno učil še slovanske jezike, kasneje še semitske jezike – arabščino, hebrejščino in sirski jezik. Po sanskrtu, jeziku staroindijske književnosti, se je lotil litovščine, keltščine in vseh romanskih jezikov, znal naj bi tudi finsko in turško. Kot navaja Božidar Flegerič (Flegerič, 1903: 273), se je v gimnazijskih letih in nato na »modroslovju« v Gradcu marljivo učil slovanskih jezikov, v graški bogoslovnici je pridno izpopolnjeval to znanje. Caf se je v času študija v prostih urah posvečal učenju slovanskega besedišča. Nekateri tovariši so se mu posmehovali, kar ga ni odvrnilo od želje po učenju. Zavrnil jih je s temi besedami: »V kolegijih se javno kaže, da toliko, ali še več znam iz predpisanih predmetov, kakor katerikoli izmed vas. Slovanskih jezikov se pa učim iz posebne marljivosti tedaj, kedar se vi igrate in po hodnikih halabušite« (Flegerič, 1903: 273). Zaradi izvrstnih sposobnosti in sijajnega napredka v bogoslovju ga je semeniško ravnateljstvo postavilo za predstojnika zavetišča, ki je bilo tedaj združeno s tem zavodom. Neki Cafov součenec, poznejši cesarsko-kraljevi beležnik na Ptuju, je pripovedoval, da je Cafa »izročena mu posvetna mladina zelo čislala in ljubila, ker je bil blagega in dobrega srca do nje« (Flegerič, 1903: 274).
