Nemogoče je na kratko opisati številne uspehe Silva Kara. Med 2000 plezalnimi vzponi, od tega je bilo več kot 300 prvenstvenih, udeležil pa se je tudi 27 alpinistično-plezalnih odprav, smo jih nekaj predstavili podrobno, druge bomo omenili le bežno, nekaterih sploh ne. Kot je zapisal o sebi, je doživel brutalne patagonske viharje, prostrane višave Himalaje, ožarjene dimnike karakorumskega granita, grenlandsko obzorje, indijske monsune, yosemitske navpične zidove in – prelepe Julijske Alpe. Nekaj od tega vam predstavljamo v fotografijah, za vse drugo vas vabimo, da preberete njegovo avtobiografijo Alpinist.
Ko Silvo Karo gleda nazaj na svoja aktivna leta alpinizma nekje med letoma 1982 in 2010, opazi, da je šel razvoj alpinizma na Slovenskem lepo navzgor, je pa doživel tudi nekaj turbulentnih časov.
»Biti ob pravem času na pravem mestu, pogosteje rečemo za tistega, ki hitro obogati. Jaz tam nisem bil ob pravem času, niti ne na mestu, sem pa v alpinizem vstopil pravi čas, srečal prave ljudi, in tudi to je bogastvo; tega se ne da kupiti, lahko si samo vesel, da ti je bilo dano. Z veliko hvaležnostjo se oziram nazaj in se zahvaljujem vsem svojim soplezalcem, da smo lahko skupaj preživeli mladostne sanje. Seveda pa tudi vsem generacijam pred nami, ki so nam zapustile dediščino prepadnih sten že z nekaj klini v smeri,« je iskreno zapisal Silvo Karo v knjigi Alpinist.
Alpinistično pot Silva Kara so najbolj zaznamovale velike stene Fitz Roya, Cerro Torreja, Torre Eggerja in Bhagirathija. Njegov esej z naslovom Patagonia: Terra Mystica je bil objavljen v knjigi Voices from the Summit (2000), film Cerro Torre – South Face pa je leta 1989 prejel srebrni encijan za najboljši alpinistični film na festivalu v Trentu. Leta 2007 je Karo ustanovil Festival gorniškega filma, tri leta pozneje je postal častni član angleškega Alpine Cluba, predsednik Danilo Türk pa mu je izročil odlikovanje red za zasluge Republike Slovenije. S srcem ni bil nikoli pri osemtisočakih, bolj so ga zanimale velike stene. Vzpon čez zahodno steno Bhagirathija III v Garvalski Himalaji leta 1990, z Jegličem predstavlja njun vrhunec desetletnega skupnega plezanja.
Vrhunskemu alpinizmu je tudi on moral enkrat reči ne. Lahko bi še plezal zahtevne smeri v visokih gorah, a presežkov ni mogel več pričakovati, saj je alpinizem vedno jemal športno. Leta 2011 se je iz Domžal preselil v Osp, dobro znan in priljubljen plezalni raj pod viaduktom primorske avtoceste. Pravi, da ga je divja reka življenja naplavila pod Kraškim robom v bližini Jadrana, tako da ima skalo vedno pri roki, vetrovno Patagonijo pa začuti pozimi, ko po Krasu zareže ostra burja. Za svoj alpinistični opus je prejel zlati cepin za življenjsko delo. Alpinistične oskarje so mu podelili novembrom 2022 v Brianconu.
Četudi je Silvo Karo alpinizem jemal športno, je v njem vedno videl kulturno širino, ki človeka duhovno bogati. Sprva so ga prevzele predvsem fotografije, pozneje filmi. Največji tovrstni festival v Sloveniji je Silvo Karo ustanovil že leta 2007 in je tudi član Mednarodne zveze gorniškega filma (International Alliance for Mountain Film). Poslanstvo festivala je vsako leto predstaviti bogat filmski program iz gorskega sveta ter ga obogatiti z obfestivalskim programom: predavanji, razstavami in pogovori. Organizator festivala je Društvo za gorsko kulturo, Občina Domžale pa dogodek podpira že vse od začetka. Direktor festivala je Silvo Karo. Začetki festivala segajo v leto 1966, ko so v Kranju pripravili festival športnega in turističnega filma, na katerem je gorniški film zavzel tretjino celotnega programa. Kasneje je festival zamrl, ob svetovnem letu gora leta 2002 pa so gorniške filme predstavili na Bledu. V zdajšnji obliki festival poteka od leta 2007. 17. festival gorniškega filma bo potekal od 13. do 18. februarja 2023.
