Ljudska pesnica iz Podjune
(roj. 11. 2. 1902 v Libučah pri Pliberku, umrla: 19. 6. 1997 v Libučah).
Rodila se je v trdni kmečki družini in preživljala lepo otroštvo v svojem rojstnem kraju. V družini je vladala močna ljubezen do petja in glasbe.To se je preneslo tudi na Milko, ki je zelo zgodaj začela sodelovati v izobraževalnem društvu, v Marijini družbi in pevskem zboru. Po končani osnovni šoli je živela in delala na kmetiji svojih staršev. Želja po šolanju ji ni dala miru, želela je na učiteljišče. Prva svetovna vojna je preprečila njene namene. Leta 1925 je v Ljubljani končala gospodinjsko šolo, nato pa je na avstrijskem Koroškem, v Zagorju, v Škofji Loki, Hrastniku, Bledu in Celju vodila razne gospodinjsko-kuharske in pevske tečaje.
Med drugo svetovno vojno so tečaje v Avstriji prepovedali in Milka se je zaposlila kot gospodinja pri župniku Tomažu Holmarju v Št. Jakobu. V zaporu pod gestapovci je bilo zrahljano njeno zdravje. Trpljenje v vojnih letih, dolgoletna preganjanja narodnostnih nasprotnikov sta na Milki zapustila vidne sledove, a utrdila njen značaj.
Po vojni leta 1947 je Slovenska prosvetna zveza spet začela prirejati njene tečaje in spet je postala potujoča učiteljica. Delovala je tudi v Krščanski kulturni zvezi in bila leta 1953 izvoljena v njen odbor. Kuharske tečaje je vodila vse do leta 1956, potem pa ji je bolezen preprečila opravljanje te dejavnosti. V pliberški župniji je delala z otroki, pripravljala proslave ob raznih praznovanjih in jih spremljala na kitaro ter s petjem.
Že zelo mlada je začela pisati pesmi s katerimi je izražala ljubezen do fantov, domovine, narave in vere. Pisala je tudi prigodnice. Nekatere pesmi je tudi uglasbila in prijele so se med ljudi ter postale kar ponarodele. Njena prva pesem Bandrovka je bila objavljena v Koroškem Slovencu leta 1930. Njene pesmi so izhajale v revijah Vigred, Žena in dom, Tednik, v Mohorjevem koledarju, Goriškem katoliškem listu …
Leta 1934 je v samozaložbi izdala v dveh zvezkih 49 napevov k svojim pesmim z naslovom Dekliške pesmi, 1952. pa je izšla pesniška zbirka Moje grede.
V zbirki Lipov cvet, ki je izšla leta 1972 ob njeni sedemdesetletnici, je koroški človek, povezan s koroško pokrajino še enkrat zablestel v svojem čustvovanju.
Leta 1977 je izšla tretja pesniška zbirka v podjunskem narečju: Pesmi z libuškega puela.
V letu 1984 je majhen izbor Milkinih pesmi v angleškem prevodu našel pot do ameriškega bralca v antologiji “Koroška slovenska poezija”. Kasneje, leta 1992, pa še prevod njenih pesmi v angleščino v zbirki Kresna noč.
Peter Kersche in Janko Ferk sta leta 1987 poskrbela za izdajo njenih pesmi v nemškem prevodu.
Njene napeve so uglasbili in priredili številni znani skladatelji: Luka Kramolc, Hanzi Artač, France Cigan …
Po njeni smrti junija leta 1997 je v letu 1998 izšel še izbor njenih pesmi v zbirki Zimske rože.
Rodila se je v trdni kmečki družini in preživljala lepo otroštvo v svojem rojstnem kraju. V družini je vladala močna ljubezen do petja in glasbe.To se je preneslo tudi na Milko, ki je zelo zgodaj začela sodelovati v izobraževalnem društvu, v Marijini družbi in pevskem zboru. Po končani osnovni šoli je živela in delala na kmetiji svojih staršev. Želja po šolanju ji ni dala miru, želela je na učiteljišče. Prva svetovna vojna je preprečila njene namene. Leta 1925 je v Ljubljani končala gospodinjsko šolo, nato pa je na avstrijskem Koroškem, v Zagorju, v Škofji Loki, Hrastniku, Bledu in Celju vodila razne gospodinjsko-kuharske in pevske tečaje.
Med drugo svetovno vojno so tečaje v Avstriji prepovedali in Milka se je zaposlila kot gospodinja pri župniku Tomažu Holmarju v Št. Jakobu. V zaporu pod gestapovci je bilo zrahljano njeno zdravje. Trpljenje v vojnih letih, dolgoletna preganjanja narodnostnih nasprotnikov sta na Milki zapustila vidne sledove, a utrdila njen značaj.
Po vojni leta 1947 je Slovenska prosvetna zveza spet začela prirejati njene tečaje in spet je postala potujoča učiteljica. Delovala je tudi v Krščanski kulturni zvezi in bila leta 1953 izvoljena v njen odbor. Kuharske tečaje je vodila vse do leta 1956, potem pa ji je bolezen preprečila opravljanje te dejavnosti. V pliberški župniji je delala z otroki, pripravljala proslave ob raznih praznovanjih in jih spremljala na kitaro ter s petjem.
Že zelo mlada je začela pisati pesmi s katerimi je izražala ljubezen do fantov, domovine, narave in vere. Pisala je tudi prigodnice. Nekatere pesmi je tudi uglasbila in prijele so se med ljudi ter postale kar ponarodele. Njena prva pesem Bandrovka je bila objavljena v Koroškem Slovencu leta 1930. Njene pesmi so izhajale v revijah Vigred, Žena in dom, Tednik, v Mohorjevem koledarju, Goriškem katoliškem listu …
Leta 1934 je v samozaložbi izdala v dveh zvezkih 49 napevov k svojim pesmim z naslovom Dekliške pesmi, 1952. pa je izšla pesniška zbirka Moje grede.
V zbirki Lipov cvet, ki je izšla leta 1972 ob njeni sedemdesetletnici, je koroški človek, povezan s koroško pokrajino še enkrat zablestel v svojem čustvovanju.
Leta 1977 je izšla tretja pesniška zbirka v podjunskem narečju: Pesmi z libuškega puela.
V letu 1984 je majhen izbor Milkinih pesmi v angleškem prevodu našel pot do ameriškega bralca v antologiji “Koroška slovenska poezija”. Kasneje, leta 1992, pa še prevod njenih pesmi v angleščino v zbirki Kresna noč.
Peter Kersche in Janko Ferk sta leta 1987 poskrbela za izdajo njenih pesmi v nemškem prevodu.
Njene napeve so uglasbili in priredili številni znani skladatelji: Luka Kramolc, Hanzi Artač, France Cigan …
Po njeni smrti junija leta 1997 je v letu 1998 izšel še izbor njenih pesmi v zbirki Zimske rože.
