Jama, v kateri je živel Janez Mlinar, se uradno imenuje Lovrišnikova jama. V katastru jam je vpisana pod katastrsko številko 758 in pod imenom Lovrišnikova jama. V kataster je bila vpisana 18. septembra 1990. Nahaja se na nadmorski višini 480 metrov, približno 10 metrov nad cesto, ki pelje iz Zgornjih Kosez proti Pečam. Lovrišnikova jama ima več imen. Domačini jo poznajo pod imenom Zivka (»Ziuka«), najdemo pa tudi zapis Vrišnikova jama ali Urišnikova jama. V tej digitalni zgodbi se uporablja ime iz katastra jam, torej Lovrišnikova jama. Poleg fotografije iz časa, ko je v njej živel puščavnik Janez Mlinar, prispevek vsebuje tudi fotografije jame, kakor je videti danes. Prispevku je priložen tudi članek, ki ga je napisal dr. Franc Osole v reviji Varstvo spomenikov iz leta 1977, ko so jamarji sondirali Lovrišnikovo jamo in v članku zapisali ugotovitve, objavili skico jame in priložili nekaj fotografij.
Jama se nahaja v skalni pečini pod Zebco – na prevalu med Pečami in Kosezami. Odpira se pod navpično skalno steno. V steni sta vidna vhoda v dva rova. Spodnji je pri tleh v desnem kotu in je dolg okoli 10 metrov, vendar je neprehoden in se dandanes tudi težko opazi, saj ga prekriva listje. Nekoliko v levo in okoli 3 m nad dnom previsa zija ovalen vhod v zgornji rov. Janez Mlinar, ki je v jami živel, preden si je s pomočjo domačinov tesno ob jami postavil manjšo kočo, je odstranil sedimente v sprednjem delu zgornjega rova.
Zanimivi so tudi podatki, ki jih je zbiral naš velikan Janez Vajkard Valvasor in so raztreseni po raznih poglavjih in knjigah Slave vojvodine Kranjske. V njegovih mladih letih ni kazalo, da bo mladenič postal član angleške Kraljeve družbe. Po materi (Ana Marija Ravbar) je bil potomec rodbine Ravbar z domžalskega gradu Krumperk. Ravbarji so bili stara plemiška rodbina, katerih moški del je slovel po bistroumnosti ter nadpovprečni moči in velikosti. Valvasor je prepotoval večji del Evrope. Privlačilo ga je vse nenavadno, tako tudi podzemeljske jame. Obiskal jih je lepo število. Najprej si jih je ogledoval zgolj iz radovednosti, pozneje pa je v njih iskal potrditev svojih teorij v zvezi s podzemnimi vodami, kar ga je pripeljalo do izdelave prvega jamskega načrta na naših tleh – načrta Podpeške jame v Dobrepolju. Sam je obiskal nekaj desetin jam. Opisuje tudi, kako je lezel v jamo s precej strmim robom v bližini Peč na Moravškem. Verjetno je s tem mislil jamo, ki jo danes poznamo pod imenom Lovrišnikova ali Vrišnikova jama, kar je možno prebrati tudi v nekaterih člankih. V njej je iskal okamnine – tako imenovane »kačje jezike«, ki naj bi imeli zdravilne lastnosti, a mu je že globoko v jami ugasnila sveča, potem pa je v temi tipaje zlezel na plano.
