Uporniško gibanje ni bilo programsko usklajeno, zato so se posledice pokazale v neenotnem delovanju in slabi vojaški organiziranosti. Uporniške čete so bile razdeljene na več manjših skupin, ki so znotraj posameznih dežel delovale nepovezano in predvsem v lokalnem interesu; osrednja misel slehernega podložnika je bil boj zoper domačega graščaka. Puntarji sosednjih pokrajin si v spopadih, razen redkih izjem, niso priskočili na pomoč. Tudi ob plemiškem protiudaru je posamezna uporniška skupina branila le svoj okoliš in bila zato lahka tarča enotne ter bolje organizirane plemiške vojske.