Osebni spis Antona Perka o njegovem šolanju, napredovanju in službenih obveznostih v cesarsko-kraljevi mornarici je bil pred kratkim odkrit v Dunajskem vojaškem arhivu. Na podlagi teh zapisov je dr. Zimmermann dobro osvetlil Perkovo karierno pot mornariškega častnika, o njem kot osebi pa izvemo zelo malo ali nič.
Tako je na primer znana njegova telesna višina 164,6 centimetra, ki občutno presega najmanjšo predpisano, 155 centimetrov; prav tako izvemo, da je zdrav, da dobro prenaša morje, da zna sabljati, plavati in je dober v gimnastiki. Omenjen je tudi njegov posebni risarski in slikarski talent, zaradi katerega je znal nadpovprečno dobro risati načrte in situacije, kar je v vojaških razmerah izredno dobrodošlo in uporabno znanje. V zbirki Dubrovniških knjižnic je med drugim ohranjena Perkova risba panoramskega prikaza Dardanel, kjer so označene vse podrobnosti evropske in azijske strani ožine, kar je vsekakor bilo uporabno za mornarico. Skozi leta je osvojil tudi znanje nekaterih tujih jezikov; govoril in pisal je slovensko in nemško, zadovoljivo se je naučil italijansko, malo angleško in francosko ter slovansko, s čimer je verjetno mišljena hrvaščina. O njegovem značaju pa izvemo le, da je zelo blag in miren, družaben, dostojen in skromen. V splošnem so ga ocenili kot marljivega, ambicioznega in zagnanega ter posebej omenili njegove dobre rezultate v službi mornariškega kadeta. Kljub vsemu je tu in tam bil kaznovan zaradi manjših prestopkov, med drugim zaradi samovoljnega vedenja, malomarnosti na straži in pijančevanja na kopnem.
Potem ko je bil 21. aprila 1853 dodeljen mornariškemu korpusu marincev in v usposabljanje na različnih ladjah, ki so plule po posameznih predelih Sredozemlja, se je začelo tudi Perkovo spoznavanje tujih dežel, predvsem Levanta, kot se je takrat imenoval prostor vzhodnega Sredozemlja. Aktivno službo v mornarici je končal 23. maja 1862. Glede razlogov, ki so botrovali tej odločitvi, dr. Zimmermann domneva, da bi eden od njih lahko bil povezan z omejitvami in prepovedmi, ki so urejevale zakonski stan mornariških častnikov, saj je bila poroka nekaterim skupinam mornariških častnikov popolnoma prepovedana, pri nekaterih pa številčno omejena, kar je pomenilo, da so morali počakati, da so prišli na vrsto. Poroka pa je bila seveda odobrena le, če ni bilo nobenih pomislekov glede nevestinega ugleda in primernosti in če je bila zagotovljena poročna kavcija, katere višina je bila določena glede na častniško mesto, ki ga je imel ženin. Domnevno si Anton Perko ni mogel privoščiti vplačila zneska, ki ga je določal čin praporščaka linijske ladje, zato je službo zapustil in se 18. maja 1863 v Benetkah poročil z vdovo Mathilde Bauer, roj. Wasserfall, plemenito von Rheinbrausen (?–1909), in posvojil njeno hčer Mathilde (1852–1934/35). Da je lahko preživljal družino, si je poiskal civilno službo in leta 1863 postal najprej uradnik, pozneje pa sekretar grofa Victorja von Wimpffna (1834–1897). V njegovi službi je ostal do leta 1879.
